NOVICE  

Vili Guček se je leta 1978 kot 12 letni fantič pridružil domačemu Zasavskemu AO ravno v obdobju, ko sta takratno alpinistično skupnost preplavili ideja in vizija prostega plezanja. Novorojeno športno plezanje je postalo vodilo Vilijevega življenja, ki pravzaprav traja vse do danes.

Vili je zgodaj začel tekmovati. Leta 85' se je udeležil takrat prve mednarodne tekme v športnem plezanju v Bardonecchi v Italiji. Leta 88' je zmagal na legendarni prvi slovenski športnoplezalni tekmi v Ospu. Krono državnega prvaka je potrdil tudi leto kasneje.

Veliko je plezal v skali, leta 94' je preplezal smer težavnosti 8b+. Čarobnost skalnega plezanja ga je prevzela do te mere, da je že zgodaj v roke vzel vrtalni stroj in začel opremljati nove smeri. Predanost tej obrti je postala Vilijeva vseživljenjska pot in rezultat njegovega več desetletnega dela so številna nova plezališča, nove in preopremljene športno plezalne smeri ter smeri za plezanje z orodji.

Diplomiral je na Fakulteti za šport na temo ocenjevanja skalnih smeri, napisal je tudi fantastični plezalni priročnik Prvi koraki v svet vertikale, poklicno se ukvarja z otroki s posebnimi potrebami.

Vili je tudi vrhunski glasbenik, dolgoletni član folk rock skupine Hiša.

Vili s svojim delom opremljevalca plezališč, s svojo karizmo, smehom in mirnostjo, z znanjem in izkušnjami, s poudarjanjem visokih etičnih plezalnih ter življenjskih vrednot, nenazadnje tudi s svojo kitaro, prinaša številne radosti in tako potrebno svežino v našo plezalno skupnost. Vili, hvala!

Teme, ki smo jih obdelali:

• Vilijevi plezalni začetki v alpinistični šoli.
• Konec sedemdestnih pride v Slovenijo vizija prostega plezanja.
• Kako so izgledali prvi treningi?
• Takratne plezalne revije, številni obiski Paklenice, prva plezališča.
• Prvo uradno mednarodno tekmovanje v športnem plezanju, Bardonecia leta 1985.
• Tekma v plezališču Marjan pri Splitu, leta 86' in prva tekma na umetni steni v Grenoblu, leta 88'.
• Prva uradna slovenska tekma v športnem plezanju v Ospu leta 1988.
• Tudi naslednjo leto na tekmi v Bohinju Vili zmaga in nadaljuje s tekmami v državni reprezentanci
• Prve Vilijeve smeri, ki jih je opremil.
• Leta 1994 prepleza 11 smeri z oceno 8b ali več.
• Vili že desetletja opremlja nove smeri in preopremlja stare smeri.
• Vilijeva plezališča so narejena s srcem.
• V Sloveniji je možnosti za skalno športno plezanje veliko.
• Podpora plezalne skupnosti Projektu OSP je v zadnjem obdobju padla!
• Slovenska plezališča niso zrasla sama od sebe! Projekt OSP je rešitev!
• Podprite Projekt Osp po svojih močeh! Podrobnosti na: https://projektosp.si/
  Plezanje slapov, kombiniranih smeri in skalno plezanje z orodji.
• Vili je naredil kar nekaj plezališč za plezanje z orodji.
• Vilijeve smeri so narejene s prefinjenim občutkom.
• Kaj je najboljše pri plezanju?
• Debate okoli ustreznosti športnoplezalnih ocen!?
• Za diplomsko nalogo se je Vili ukvarjal z ocenjevanjem in vrednotenjem plezalnih vzponov.
• Razlika med plezanjem na najvišji ravni v skali ali na tekmovanjih.
• Evolucija športa skozi čas se spreminja in gre tudi v skrajnosti.
• Evolucija plezalnih sten in oprimkov.
• Vilijev športnoplezalni priročnik Prvi koraki v svet vertikale.
• Kako in kje lahko začetniki danes dobijo ustrezne učne plezalne vsebine?
• Plezalne poškodbe.
• Zakaj plezam? Zakaj toliko časa plezam?
• Imamo svobodno voljo ali zgolj občutek, da jo imamo?
• Vili je član glasbene skupine Hiša.
• Kitara je Vilijeva redna sopotnica.
• Živeti s plezanjem (toliko časa) je privilegij.

»Danes je vrhunsko tekmovalno plezanje pač vrhunski olimpijski šport. Jaz bom rekel, križanec med šahom in gimnastiko, ne? Moraš biti plezalec, samo načeloma je telo ... Vse kar se pri telesu glede gibanja da obremeniti, bo obremenjeno na polno. Poleg tega bo pa obremenjeno tudi vse to, da moraš imeti ogromno plezalnega znanja. Pa to, kako spraviti in pognati telo v gibanje z nogo, roko ...« »Ta knjiga ima začetne, prve korake v svetu vertikale. Na kaj je dobro biti pozoren, ko greš prvič plezati. Da se ne bi preveč narobe naučil, ker potem je težje razgraditi, ne? Motorično učenje ima neka pravila in bolj kot utrdiš narobe, težje se »odnaučiš«. Narobe v bio mehanskem smislu, a ne?« »Tudi glede poškodb, ne? Jaz sem tiste najhujše tendinitise takrat pridelal, bom rekel, po klasični bedariji. Premalo počitka, premalo pitja, podhranjenosti, vseh teh klasik. Ja, itak je fajn imeti nekoga, ki ti zna nekaj svetovati. Pri vsaki stvari ... Saj lahko ti gledaš in se učiš kitaro na YT, če pa kdo še pokaže in kaj pove, pa je morda še malo lažje.« »Seveda je muzika ... Dobra muzika te zlomi, te dvigne, te objoka, te nasmeji, te sesuje. Pa je lahko kakšnaa klasika ali pa jazz ali pa vse vmes, a veš? Ja, jaz imam zelo rad muziko, k sreči jo lahko še kej igram, zelo rad jo poslušam.« »Leta so pritekla, ne? Dokler bom lahko še plezal, pa dokler sem lahko s partijo, ki radi plezajo in dokler bom lahko pri tem sodeloval... Res se zavedam tega, da je to privilegij in fajn. Lahko gre koleno ali rama, karkoli, pa potem ne moreš, ampak so fantje še starejši ali pa mojih let, pa še na polno plezajo. Še bistveno višje zahtevnosti, ki jih jaz. Ampak, fino mi je, da sem lahko del tega, pa fajn mi je, da sem npr. lahko povabljen takole, da lahko kaj povem o tem. Samo ena velika sreča.«