»Zaradi resnosti te igre se posledično bolje zavedaš življenja. Šele ko vidiš, koliko je to minljivo, ga lahko začneš bolje ceniti. En vidik, ko pravijo, da mi tam iščemo nekaj in izzivamo smrt. Jaz bi morda rekel ravno nasprotno, da v bistvu ravno s tem, ko vemo, da je lahko hitro konec, še bolje cenimo življenje. Življenje gre lahko res hitro mimo. Življenje je v bistvu res kratko. Če se mi sedaj tule pogovarjamo, je velika verjetnost, da nas čez 30, 40... let ne bo več tu. To je dejstvo! To je edino dejstvo s katerim se rodimo, da bomo enkrat umrli. Vse ostalo v življenju je pa odvisno kako bomo odigrali s kartami, ki jih imamo.«
»Kaj pa boš iz tega naredil je na tebi. To pa so neke variabilne zadeve, ki jih lahko spreminjamo. To, da bo enkrat konec, je jasno! Kako pa bomo do takrat živeli, pa se da spreminjati. V bistvu je potrebno dodajati življenje letom, ne pa let življenju. Fajn je, da res živiš, ne pa da si samo živ!«
»Predvsem je pa bil to low budget life! Ko ni bilo denarja nič, ampak je bilo pa toliko veselja ... Vse kar si potreboval je bilo hrana in plezanje! Soplezalko ali soplezalca ... Ja, life je bil tako simple in tako bogat v tem energetskem smislu. Včasih se mi kar malce kolca po tistih časih, ko nisi potreboval nič kaj in si bil povsem izpolnjen. Si lahko kar žarel!«
»Sej v končni fazi, kaj je velikokrat želja? Nekaj kar se ti zdi, da je tebi nedosegljivo, da to potem narediš dosegljivo! To je zagotovo en dejavnik zakaj sem več plezal v skali v zadnjem obdobju.«
»Oba sva sedaj že toliko preplezala, toliko nekih smeri, ki so nama dokaj hitro dosegljive, če sedaj govorim o neki francoski spodnji osmi stopnji. Oba lahko, če se spraviva, sva kar nekaj teh smeri preplezala in sedaj, če jih še deset takih podobnih preplezava, ni to kaj dosti drugače, kot je že bilo. Neko tako novo smer narediti, v slovenskih gorah, je bilo pa vseeno po moje neka taka ekstra motivacija in nama res ni bil problem toliko energije vložiti v to.«
»Potem vidiš, da ti je všeč ta proces. Da ti je v bistvu všeč celotna priprava jedi, ne samo takrat, ko jo poješ in da to daje celi zgodbi tisti smisel. Predvsem pa tako dobi ta zgodba neko vsebino, neko meso. Ocena smeri je na koncu zgolj platnica, nič ne pove, kaj v knjigi piše!«
|