V tokratni epizodi podcasta V steni naveza dveh izjemnih planincev, ki na eni strani dokazujeta, da je z voljo, notranjo močjo in zaupanjem, po drugi strani pa s požrtvovalnostjo, vero in upanjem mogoče »premikati gore«. Z nami V steni, iskrena in nasmejana, Jožko Gregorc in Marjan Bogataj.
Jožko Gregorc se je rodil z okvaro vida. Kot otrok je imel nekaj vida, toliko, da je lahko vozil kolo in celo smučal, dokler ni bolezen napredovala in ga je vid za vedno zapustil. Jožko je zaposlen v kontaktnem centru Gorenjske banke. Poleg življenjskih obveznosti rad bere, se ukvarja s petjem in pohodništvom, čas pa rad preživlja s prijatelji.
Marjan Bogataj je delaven družinski človek. Gore je vzljubil v mladostnih letih in te so njegove zveste sopotnice vse do danes.
Jožko in Marjan sta po krstnem izletu na Kališče redno začela hoditi na planinske izlete v sredogorje, kasneje tudi v visokogorje. Leta 2019 sta se v sodelovanju z odborom inPlaninec, ki skrbi za invalidne osebe pri PZS, odločila, da bosta prehodila celotno Slovensko planinsko pot, znano tudi kot Slovenska planinska transverzala. Pot, ki je dolga 617 km, ima preko 37000 m vzpona in spusta ter 80 kontrolnih točk širom celotne Slovenije. Projekt sta leta 2023 uspešno zaključila.
Teme, ki smo jih obdelali:
Kako sta se Jožko in Marjan spoznala?
Kdaj sta začela hoditi v hribe?
Občutki po prvi hribovski turi.
Jožkova slepota.
Navdušenje za hribe?
Kako tehnično izpeljeta turo zaradi slepote.
Previdno, pametno, premišljeno in odgovorno na ture.
Sodelovanje v odboru inPlaninec pri PZS.
Ideja za hojo po celotni Slovenski planinski poti (SPP).
Kaj je SPP?
Večina pohodnikov opravlja SPP po etapah.
Kako sta si zastavila etape po SPP in katere etape so bile najtežje?
Kako doživljata gore?
Ali se ob slepoti drugi čuti res bolje izostrijo?
»Po prehojeni poti (SPP) sem bil hribov sit!«
Jožkove (ostale) prostočasne aktivnosti.
Jožkova aktivnost pri omogočanju spletne dostopnosti za osebe z okvaro vida.
Računalnik za slepega.
Ali so nove sodobne tehnologije (AI,...) danes v pomoč slepim?
Ali ima širša družba dovolj posluha za potrebe slepim?
Ljudje ustvarjamo drug drugega.
"Dokler se ne pozicioniram, dokler nisem siguren... Mar mi je, ali bo okoli mene petdeset ptic ali le ena. Mar mi je, ali bo tam žolna ali karkoli. Potem, ko zadovoljim osnovno potrebo po varnosti, potem pa lahko začnemo debatirati naprej, kaj je okoli mene."
»Če nimaš niti volje pogledat, bo tudi najbolj dostopna aplikacija zate še vedno nedostopna, ampak v tem primeru ne zaradi krivde naročnika ali pa zaradi razvijalca aplikacije, temveč zaradi tebe. Zaradi tebe oz. zaradi mene, ker se ne premaknem iz svoje cone udobja. To velja za vse nas!«
"Dejstvo je, da oni potrebujejo spremljevalca na teh naših pohodih in podvigih. Mi pa potrebujemo tudi njih. Pri tem radi sodelujemo, ker nas tudi oni izpopolnjujejo konec koncev. Na koncu imamo tudi zadovoljstvo, ko jim pomagamo, in načeloma živimo eden z drugim. V tem uživamo. Poskušamo jim nuditi tisto, česar sami ne bi zmogli, mi pa črpamo od njih energijo nazaj z njihovo hvaležnostjo."