NOVICE  

Primarni cilj tokratne tričlanske alpinistične odprave je bil preplezati osrednji steber JV stene vzhodnega vrha Nanda Devi, tj. Nanda Devi East, tudi Sunanda Devi ali Nanda Ghunti. Spontana aklimatizacija se je odvila zelo uspešno. Uspeli smo splezati na še nedosežen šesttisočak južno od sedla Longstaff prek vzhodne stene. Plezanje je bilo zaradi visokih temperatur izpostavljeno in zahtevnejše, kot bi bilo v bolj sneženih razmerah. Poskus vzpona v JV steni Sunanda Devija smo zaradi neugodnih razmer zaključili nekoliko pod 5900 metri n. v. Pred vrnitvijo domov smo uspeli opraviti še tretji vzpon na šesttisočak Changuch prek nove smeri v SV steni.

Nanda Devi je masiv z dvema vrhovoma, ki ju povezuje skoraj tri kilometre dolg greben. Zahodni vrh je visok 7816 metrov, vzhodni vrh Nanda Devi East pa 7434 metrov. Nanda Devi ima za hindujce velik duhovni in verski pomen, zato so širše območje gore leta 1983 razglasili za nacionalni park, leta 1988 pa je bil vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Glavni vrh je na seznamu samostojnih visokih vrhov našega planeta uvrščen na 23. mesto in je najvišji vrh, ki je v celoti v Indiji. V resnici gre za mogočno gorsko gmoto, ki se z ravninskega dela strmo in hitro visoko dviga. Po terenski umeščenosti ga uvrščajo med najbolj strme vrhove sveta. Nekaj časa so goro celo razglašali za najvišjo na svetu. Celoten masiv je zaradi izstopajoče geografske lege tudi nekakšen lokalni »vremenski posebnež«.

Gruzijec Archil Badriashvili, Francoz Manu Pellissier in Slovenec Marko Prezelj, člani mednarodne alpinistične odprave Nana Devi East 2024 (foto Marko Prezelj)

Na glavni vrh se je leta 1936 prva vzpela ameriško-britanska odprava. Zanimivo je, da so neizkušeni ameriški študentje s Harvarda najprej želeli na nepreplezano Kangčendzengo. Ko so v ekipo povabili še izkušene Britance, so se po zavrnitvi dovoljenja za Kanč odločili za Nanda Devi. Na vrh sta 29. avgusta (!) priplezala Bill Tilman in Noel Odell. Slednji je bil najbolj znan po tem, da je bil leta 1924 zadnji, ki je videl Irvina in Malloryja živa med legendarnim vzpenjanjem s severa proti vrhu Everesta. Posebna odlika prve uspešne odprave na Nanda Devi je v tem, da nad 6200 metri niso uporabljali šerp, fiksnih vrvi in dodatnega kisika. Vse do prvega vzpona na Anapurno leta 1950 je bil to najvišje dosežen vrh na našem planetu. Eric Shipton je vzpon označil za »najboljši alpinistični dosežek, ki je bil kdaj koli opravljen v Himalaji.« Njihov pristop do plezanja je bil nedvomno zelo napreden. Tilman je kasneje razmišljal: »Živimo v času motorizacije/avtomatizacije in v zadnjih letih je postalo očitno, da je celo gorništvo v nevarnosti, da se mehanizira. Zato je prijetno zabeležiti, da med vzponom na Nanda Devi nismo uporabili nobene mehanizirane pomoči - razen nekaj mareličnega brendija.«

Šesttisočak Nanda Shori na levi in sedemtisočak Nanda Devi East na desni, vmes sedlo Longstaff (foto Marko Prezelj)

Everest in Nanda Devi sta v prvi četrtini minulega stoletja nehote tekmovala za pozornost, a sta si trenutno tozadevno tako različna, da si bolj skorajda ne moreta biti. Na Everestu se gneča osvajalcev in trofejašev nezadržno stopnjuje, glavni vrh Nanda Devija pa ostaja simbol nedostopnosti. Na tej ravni ni samo indijsko duhovno svetišče, ampak nekoliko tudi svetišče alpinizma.

Prepričanje, da je način vzpona pomembnejši od samega vzpona, je po drugi svetovni vojni zadušila osvajalska miselnost, ki v sodobnem času spet dobiva nov zalet v obliki selfi trofej. Alpinizem se v svojem bistvu ni dosti spremenil, spreminjajo se predvsem okoliščine z orodji in naše dojemanje le teh ter manipuliranje z njimi.

Drznega poskusa se je leta 1951 lotila francoska odprava. Želeli so splezati na glavni vrh, prečiti na vzhodnega in sestopiti prek sedla Longstaff nazaj v bazo. V šerpovski ekipi je bil takrat tudi Tenzing Norgay, ki je dve leti za tem z Edmundom Hilarijem kot prvi splezal na Everest. Ob poskusu vzpona na glavni vrh sta bila vodja in njegov soplezalec pogrešana. Tenzing se je med iskanjem pogrešanih skupaj z enim od Francozov v treh dneh prek poljske smeri povzpel na vzhodni vrh, od koder sta brez uspeha oprezala za pogrešanima. Tenzing je čez leta ocenil, da je bil zanj vzpon na Nanda Devi East zahtevnejši od vzpona na Everest. Seveda so bile okoliščine na obeh odpravah zelo različne, zato je bilo skoznje precejene vtise lahko ločiti.

Drugi vzpon na glavni vrh so opravili Indijci šele leta 1964. Leta 1965 je CIA na vrh poskušala namestiti telemetrično prisluškovalno napravo na jedrski pogon - za prestrezanje signalov kitajskega nuklearnega raketnega programa. Zaradi slabega vremena so napravo pustili blizu vrha, ko so se naslednjo pomlad vrnili, da bi jo postavili na vrh, je niso več našli. To je sprožilo politične napetosti v Indiji, obiske področja pa birokratsko otežilo. Še zdaj okoljevarstveniki občasno opravljajo meritve radioaktivnosti v rekah, ki izvirajo pod Nando.

Zgovoren pogled, koliko snega je pobralo v manj kot 20 dneh - v primerjavi z zgornjo fotografijo (foto Marko Prezelj)

Pozno poleti leta 1976 je SZ greben preplezala 13-članska ameriška ekipa. V odpravi, organizirani ob štirideseti obletnici prvega vzpona na vrh, so bili med drugimi John Roskelley, H. Adams Carter (ki je bil na odpravi leta 1936) in Willi Unsoeld, leta 1963 soplezalec Toma Hornbeina ob prvem uspešnem ameriškem vzponu prek zahodnega grebena Everesta. Unsoeldova hči Nanda Devi Unsoeld, imenovana po gori, ki je očarala njenega očeta, je v dvaindvajsetem letu na višini 7300 metrov umrla zaradi zdravstvenih težav in višinske bolezni. Ko so Willija kasneje vprašali, kako sploh še lahko pleza po tragični izgubi hčere, je odvrnil: »Kaj? A hočete, da me kap od pitja piva in grizljanja čipsa med gledanjem turnirja golfa na TV?«

Celotno področje Nanda Devi Sanctuary so v začetku osemdesetih let močno omejili za vsakršne obiske. Zadnji vzpon na glavni vrh je s posebnim dovoljenjem opravilo pet članov 40-članske indijske vojaške odprave leta 1993, ko so organizirali tudi čistilno akcijo.

Prvi vzpon na vzhodni vrh je v monsunskih razmerah opravila prva poljska himalajska odprava leta 1939 v klasičnem odpravarskem slogu ob pomoči šerp prek južnega grebena s sedla Longstaff. Celotna pustolovščina je bila zelo zanimiva. Potovali so s parnikom in prišli v Indijo v začetku maja. Ker je bilo potovanje pričakovano dolgo, so bili sprijaznjeni z dejstvom, da bodo plezali v času monsuna. Zaradi »razburljivega vremena« in velikih količin snega, so bili tik pred tem, da odnehajo, a sta 2. julija na vrh splezala Jakub Bujak in Janusz Klarner. Po tem vzponu so se lotili še vzhodnega Trisulija, kjer je 18. julija plaz pokopal ostala dva člana odprave, ki nista uspela priti na Sunando. Preživela člana odprave sta se vrnila domov 9. septembra, osem dni po nemški invaziji Poljske. Mejo sta prečkala medtem, ko so številni bežali v obratni smeri, zato novica o odpravi ni bila deležna pozornosti. Po vojni sta oba alpinista izginila v skrivnostnih okoliščinah. Izkušeni britanski alpinist Martin Moran je poljski vzpon na Sunanda Devi označil za »daleč najbolj zahteven predvojni vzpon v Himalaji.« Na vrh se je po tej edini smeri do zdaj uspešno povzpelo nekaj več kot ducat odprav, ob enkrat več poskusih. Italijani so leta 2005 poskusili v JV steni in odnehali na 5400 metrih, Britanec Martin Moran pa je z Markom Thomasom na vzhodnem grebenu odnehal pri 6865 metrih. Drugih resnih poskusov vzpona na Sunanda Devi ni zaslediti.

Edino prečenje obeh vrhov Nande Devija je opravila 21-članska indijsko-japonska odprava spomladi leta 1979.

Naša odprava
Z Manujem sva zadnjič plezala skupaj leta 2015 na Cerro Kishtwar. Takratna izkušnja je bila bogata in intenzivna od začetka do konca ter še nekoliko dlje ... Zato sva začela drug drugemu ponujati nove ideje. Oba sva se zanimala za Nanda Devi, sedemtisočak, ki s svojo zgodovino in obliko priteguje »gorate« misli in poglede. Jaz sem markantno Nando opazoval leta 2001 med odpravo na Nilkanth. Ker ideja sama po sebi ne pomeni nič, dokler je ne začnemo uresničevati, je počivala in čakala na morebitne ugodne okoliščine. Če sem še pred desetletjem vztrajno navduševal druge s svojimi idejami, se zdaj rad prepustim tudi drugim, da me okužijo s svojo iskreno energijo. Ni treba veliko, je pa prijetno začutiti iskreno energično spodbudo. Manu me je pred enim letom poklical in me brez uvodnih osladnosti vprašal, če me Nanda še zanima. Z Gruzijcem Archilom Badriashvilijem sta nazdravljala v Tbilisiju. Bili smo takoj dogovorjeni. Archila sem poznal z obiska SMAR-a v Gruziji leta 2018, ko sva skupaj splezala na Shkharo. Iskali smo še četrtega člana, vendar se vprašani niso uspeli priključiti, nepovabljeni pa niti niso vedeli, da bi se kdo še lahko vključil. Odprave današnjega časa največkrat združijo sorodne vrednote, konkretna gora ali smer ima manjši pomen, kot je bilo to v času tako imenovanih »osvajanj«. Pomen nacionalne pripadnosti je v pretežni meri nevtraliziran, zato je iskanje sorodnih duš širše in bolj kompleksno, kot je bilo včasih.

Pomlad v indijski Himalaji (foto Marko Prezelj)

Pomladni termin smo izbrali zaradi pričakovanih ugodnih razmer. Snega naj bi bilo po zimi dovolj, dnevni temperaturni nihaj naj bi ustrezno predelal sneg, svetli del dneva se daljša ... V resnici je suhi jeseni sledila sušna zima. Pomlad je nasula eno pozno pošiljko snega, ki pa se očitno ni sprijel s suho podlago.

Ko smo prišli v bazo, je kazalo, da je snega dovolj. Bližnje srečanje s stenami je pokazalo, da je ta sneg južen, kopnel je izredno hitro, dnevne temperature pa so bile tako visoke, da se pomladni sneg ni predelal v srenec.

Osnovno logistiko smo zaupali agenciji Above 14000ft s Kaushalom Desaiem na čelu, izzive smo reševali sproti. Pri tem se je posebej izrazil ekipni duh in pozitivna energija vseh, ki smo bili vključeni v odpravo. Posebna zahvala gre Bhagwalu, našemu vodniku, ki je z izjemnim čutom koordiniral vse potrebno. Skupina nosačev je bila homogena in usklajena kljub njihovi (in naši) generacijski pestrosti. Tako sodelovanje ni samoumevno, še posebej ne v predelih, kjer nošnja tovorov ni uveljavljen poklic.

Plezalni del ekipe smo sestavljali: Gruzijec Archil Badriashvili - 33, Francoz Manu Pellissier - 49 in jaz - 58.

V bazi so za nas skrbeli koordinator/vodnik Bhagwan Singh - 44, kuhar Devraj - 37 in pomočnik Mahesh Singh Rana - 33. Zvezni oficir je šel z nami le do baze, kasneje pa smo se ponovno srečali v Martoliju ob povratku, ko je proti bazi vodil svojo skupino gostov.

Dostop do baze je potekal brez velikih zapletov. Delhi smo po ureditvi formalnosti na IMF (Indian Mountaineering Foundation) zapustili kmalu po prihodu. Odpeljali smo se do Haldwanija, kjer smo en dan namenili nakupom hrane in pakiranju. Sledila je vožnja do Munsiarija, tradicionalnega gorniškega izhodišča za to področje. Ponovno smo en dan porabili za nakup zelenjave, organizacijo tovorov in transporta do baze. Pri tem nam je posebej pomagal Dhruv Joshi, izjemen lokalni alpinist in poznavalec zgodovine. Iz Munsiarija smo se še slabo uro peljali po cesti, ki jo v območju nekdanje svilne poti ob živahni reki Ghori pospešeno gradijo proti meji s Tibetom. Del tovorov so nam nosile mule, en del pa so prevzeli nosači, ki so v zadnjih dveh, za mule neprimernih etapah, do baze prenesli vse tovore. Presenetilo nas je, da se je cesta kmalu končala, po pol ure hoje pa se je v dokaj ozki rečni soteski spet pojavila. Očitno so veliko težke mehanizacije na drugo stran soteske prepeljali s helikopterji zaradi sočasne gradnje ceste z dveh strani. V Milamu, ob meji s Kitajsko, je pomembna vojaška mejna postojanka. Ob povratku je graditeljem z obeh strani manjkalo le še približno sto metrov do neprekinjene cestne povezave.

V dveh dneh smo dosegli Martoli. V vasi je pred letom 1962, ko je bila na območju krajša vojna s Kitajsko, živelo 500 družin. Zdaj je vas zapuščena, obratuje le skromno gostišče. Na bližnji vzpetini so obnovili svetišče Nanda Ghunti, kar obeta romarski turizem in verjetno oživitev vasi. Iz Martolija smo zavili proti JZ v dolino Lawan in v dveh dneh dostopili do baze - 4200 m - na travnati ravnici Bidalgwal pod JV steno Sunanda Devi. Nosačev je bilo pol manj kot tovorov, zato so vse tovore v bazo prenesli v štirih dneh.


Nova smer na 6344 metrov visok vrh južno od sedla Longstaff - Nanda Shori: »Dirty Dancing«, 1200 m, ED, M5, 85° - prvi vzpon na vrh (foto Marko Prezelj)

Aklimatizacija
Aklimatizacijo smo zastavili sproščeno in ambiciozno hkrati. Namesto klasičnega vzpenjanja čim višje nas je ves čas motiviralo še nekaj več. Najprej je bilo to raziskovanje področja in iskanje prehodov. Prvinsko raziskovanje so opravili že številni pred nami, mi pa smo s tem krepili svoj pustolovski duh. Prvotno idejo aklimatizacijskega vzpona po poljski, za nas predvidoma sestopni smeri prek sedla Longstaff, smo zamenjali za vzpon na še nedosežen šesttisočak južno od sedla. Vrh je markanten še posebej zato, ker je bližnji sosed Sunande. Izbrali smo linijo prek osrednjega dela V stene. Teren je bil videti razčlenjen s povezanimi prehodi. Dostop do vznožja stene sta nam olajšala Bhagwan in Dev, ki sta dobrovoljno prevzela nošnjo dela opreme. S svojo energijo sta nam popestrila neobičajno topel dan. Zvečer nas je nekaj sneženja spomnilo, da smo v hribih. Prva noč v posebno lahkem šotorčku za tri osebe je bila tudi kondenzirano naznanilo prihodnjega »udobja« na bivakih. Prostora je bilo v »plastičnem« zavetju na videz skoraj dovolj, če smo se namestili tako, da je imel srednji glavo na eno stran, stranska dva bivakerja pa na drugo stran. To konzerviranje smo sprva smehljaje sprejeli. V šotorčku z zares slabim zračenjem smo med sneženjem trije z dihanjem kmalu ustvarili idealne pogoje za kondenzacijo vlage na neprepustnem materialu, iz katerega je šotor narejen. Dodana plast sreža na notranji strani šotora je premikanje močno omejila. Manu je ugotovil, da je cena »hi-tech« šotora primerljiva s ceno manjše hiške v zakotni indijski vasi, bivanje v njem pa je zaradi slabega zračenja neznosno. Archil je suho pripomnil, da je kondenzacija izrazitejša kot v starih sovjetskih šotorih Pamirka. Naš šotor smo zato krstili Samirka - kar je kombinacija imen obeh šotorov.

Vzpon smo začeli skupaj s sončnim vzhodom. Prek krajne poči in spodnjega dela širokega ozebnika smo dokaj hitro napredovali. Sneg je imel v plaznici nekaj skorje. Udiralo se je le občasno. Ko smo iz ozebnika zavili desno na skalnat raz, smo takoj zaznali manj ugodne snežne razmere. Na razu je bilo snega malo, pa še ta je bil povsem zmehčan, v obliki stožcev - penetientov . Kamnina je bila drobljiva in naložena v odmrznjene sklade. Nadaljevali smo navezani. To je naše premikanje upočasnilo. Sledilo je več raztežajev kočljivega plezanja po delno posneženem »kamnolomu«. Vsak od nas se je v vodstvu po svoje lotil (ne)nameščanja (ne)varovanja. Plezal sem že v krušljivih stenah, vendar sem bil tokrat presenečen nad obsegom in »kvaliteto« krša. Krušljiv je bil tudi luknjičast led, pomešan z razmočenim snegom in peskom. Na dveh strmih odstavkih je prek zglajene skale curljala voda in spirala odstopljeno mešanico ledene brozge. Počasi smo prišli tako visoko v steni, da je bila morebitna misel na obračanje nespametna, ker so se razmere iz ure v uro spreminjale - v za nas neugodne. Zvečer smo dosegli mesto kjer je bilo v strmini nekoliko več snega. Uporabili smo lahko najlonsko plahto in dve bambusovi palici, da smo ustvarili nekakšno oporo za sneg, ki smo ga narinili ob plahto za utrditev dovolj široke poličke za šotor. Archil in Manu sta najprej izražala dvome v to primitivno idejo, po dveh urah kopanja in tlačenja snega pa smo skupaj uspeli zgraditi povsem ravno poličko za tri. Noč v Samirki se je vsakemu posebej vlekla po svoje. S taljenjem snega in zajtrkom smo začeli dve uri pred sončnim vzhodom, a smo imeli ob vzhodu še za dobro uro opravkov, preden smo vse spakirali in nadaljevali s plezanjem.

Bivakiranje med vzponom na še nedosežen šesttisočak južno od sedla Longstaff (foto Marko Prezelj)

Drugi dan vzpona se je začel z zanimivim lednim raztežajem, kjer je trikrat celo zaškripalo ob udarcu cepina v pomrznjen sneg. A teh za plezalca navdihujočih zvokov do konca odprave nismo več slišali. Nadaljevali smo po seveda krušljivem skalnem razu do mesta, od koder smo opravili kratek spust v snežen ozebnik, ki se je stekal v vršno snežišče. Snežne razmere v ozebniku so bile zelo slabe, mestoma plazovite. Dosegli smo zmehčano vršno snežišče in se popoldne povzpeli na vzhodni vrh. Ta je prvi v dolgem grebenu, ki se razteza proti jugu, zahodno od doline Pindari. Verjetno smo prvi dosegli ta vrh. Martin Moran je leta 2019 ostal pogrešan ob tragičnem poskusu vzpona na srednji vrh v grebenu, medtem ko je ostalih sedem članov umrlo v plazu. V bazi smo se pogovarjali o morebitnem imenu vrha in skupaj z našimi pomočniki ugotavljali, da je gora kot nekakšna hči neposredne sosede - torej Nanda Shori, hči boginje Nande.

Bivakirali smo tik pod vrhom. Spet smo si pomagali s plahto za sneženo polico. Tokrat sta moja soplezalca že z navdušenjem uporabila najlonski snegobran. Zjutraj smo ležerno počakali na sonce, preden smo začeli s taljenjem snega.

Sestopili smo po S grebenu na sedlo Longstaff, kjer smo se soočili z »vročimi« razmerami. Sestop je bil nepredstavljivo bolj kompleksen, kot smo pričakovali. Preden smo s spusti in plezanjem navzdol dosegli sedlo, smo opravili še pet raztežajev diagonalnega prečenja prek strmega severnega pobočja grebenskega vrha. Na sedlu je bilo zgolj blato in pesek. Sodeč po fotografijah minulih odprav in naših ogledih, smo pričakovali sneženo sedlo in eleganten sestop po snegu do travnatih pobočij. V nekaj dneh je sneg skopnel in razkril grušč na blatu in ledu. Hoja po tem materialu je bila zaradi strmine in izpostavljenosti utrujajoča. Brez derez ni bilo varno hoditi, dereze pa so drsele po mešanici blata in kamenja na ledni podlagi, ki je bila ravno toliko strma, da je bilo pogosto neprijetno sestopati obrnjen z glavo navzdol, ko si se obrnil k bregu, pa ni bilo dovolj strmo, da bi si lahko zares pomagal s cepinom. Včasih je dereza že nudila občutek opore za prenos teže, potem pa je nenadoma zdrsnila, da smo vsak po svoje prestrašeno lovili ravnotežje na blatnem ledu. Zdaj ko to pišem, se spomnim, da sem bil popolnoma osredotočen na hojo. Na tem delu sestopa zato nisem nič fotografiral.


Zgornji del nove smeri na 6344 metrov visok vrh južno od sedla Longstaff - Nanda Shori (foto Marko Prezelj)

Poskus vzpona prek V stene
Nazaj v bazo smo prišli popoldne četrtega dne. Ker nam je v procesu aklimatizacije uspel resen in doživet vzpon, so nas ambicije nekoliko zaslepile. Opazujoč JV ostenje Nanda Devija smo spregledali nekaj podrobnosti, ki bi naše kasnejše plezalne odločitve morda prilagodile. Pričakovali smo manj ugodne snežne razmere, nočnega plezanja, ki bi pomenilo manj južnega snega, pa nismo izbrali, ker je spodnji del stene razčlenjen in nočna orientacija ni preprosta. Visoke temperature so nas kljub vsemu presenetile kot tudi razčlenjenost stene in sneženje, ki je nasulo slabih deset centimetrov snega. JV stena je obsijana že s prvimi sončnimi žarki in hitro ustvari specifične vremenske pogoje za vlažen zrak, ki se po rečni dolini neovirano dviguje pod Nando. Steno zato pogosto zakriva oblak.

Z zanosom smo dostopili do vznožja stene. Tudi tokrat sta nam z nošnjo dobrovoljno pomagala Bhagwan in Dev. Zadnje tri ure smo sami trije prečili razgiban ledenik, posut s peskom, potem pa smo se mukoma vzpenjali po grušču do sneženega sedelca za stolpom, ki je bil od daleč podoben opičji glavi. Tam smo hitro postavili šotorček, saj nas je priganjala običajna popoldanska ploha.

Noč v Samirki je bila zopet vlažna, a smo tokrat že bolje spali. Jutro je bilo po večernem sneženju sveže. S plezanjem smo začeli malo pred sončnim vzhodom. V prvotno izbrani liniji je že minulo popoldne odpadla vstopna polovica ledu. V začetnem delu smo videli in slišali slapič vode. Zato smo izbrali rezervno varianto vstopa v steno nekaj sto metrov bolj levo. Začetna raztežaja sta bila strma, led je bil zelo krhek in zračen, pomešan s peskom. Varovanje, kar ga je sploh bilo, je bilo zato bolj za psiho. Med nadaljevanjem plezanja je steno zagrnil oblak, iz katerega je rahlo snežilo. Po nekaj sto metrih vzpona smo želeli prečiti proti desni in hitro ugotovili, da nešteti stebri iz stene štrlijo veliko bolj, kot smo si predstavljali med frontalnim opazovanjem stene. Difuzna svetloba je občutek za dimenzije še poslabšala. V reliefni steni so se opazovane zračne razdalje povečale za mnogokratnike, gostejše sneženje in vprašljive možnosti varovanja pa je naše napredovanje upočasnilo do te mere, da smo morali iskati možnosti za bivakiranje precej prej, kot smo predvidevali. Edino možno mesto za bivak smo našli na ostrem razu na koncu dolgega prečenja prek plazovitega snežišča. Uspeli smo postaviti Samirko in zjutraj nadaljevali s plezanjem. Svež sneg, ki je prekrival južen sneg na ledu in skalah, je bil nočni izolator. Ta nekaj centimetrov debela plast snega in razmeroma visoke temperature so ustvarile prav posebne razmere. Strmina ni bila velika, zato se je na nekaterih ledenih odstavkih obdržal grušč s posteljico iz spolzkega blata, če si sposodim izraz popularnih kuharskih mojstrov. To smo okusili že na sestopu s sedla Longstaff, a nam še vedno ni teknilo. Neokusno. Za raztežaj in pol tehnično nezahtevnega terena smo porabili več kot dve uri. Za nadaljevanje vzpona bi morali prečiti ozebnik. To je bil poleg blatnih plazičev in potočkov zgovoren znak, da se z energijo gore nismo uskladili. Nekaj časa smo porabili še za uskladitev med nami tremi, potem pa smo brez obotavljanja začeli s sestopom. Osem spustov po vrvi je bilo dovolj, da smo dosegli razmočeno plaznico v vznožju stene. Na zadnjem spustu nam je blatne gojzarje spral slapič vode, ki je žuborel prav tam, kjer smo hoteli pred dvema dnevoma začeti naše plezanje. Brez dvomov o ustreznosti naše odločitve smo v pičlih treh urah sestopili v bazo. Na morenskem robu sta nas pričakala Bhagwan in Mahesh ter nam pomagala nesti opremo.

Konec maja in v začetku junija so v Indiji zabeležili najdaljši vročinski udar v zgodovini merjenj. Več kot deset dni so bile temperature na ravninskem severu Indije med 45 in 50 stopinjami Celzija. Okrog nas je bila ničta izoterma med 6000 in 6500 metri. Videli smo, da sneg nenavadno hitro zgineva, a smo naivno upali, da bo ponoči zmrznil in se vendarle predelal v srenec, ki je nekaj ur odporen na sončno obsevanje. Vročinski val in sonce sta pregrela kamnino, ki se je čez noč le neznatno shladila. S časom se je vpliv visokih temperatur razširil v višino in globino. Krušljivost se je povečala, okrog nas se je plazilo blato, izpod plaznic so žuboreli potočki rjavkaste vode.

Changuch je šesttisočak med Nanda Devijem in Nanda Kotom (foto Marko Prezelj)

Vzpon na Changuch
Sprva je bilo čutiti, da je šla naša motivacija v franže, kot rečejo starejši, kamor vedno bolj spadam tudi sam. Po zgolj enem dnevu počitka pa smo se odpravili na ogled možnega plezanja na Nanda Kot in na Changuch. Ta ogledna tura je oživila naše plezalno navdušenje. Če smo za Nando Devi nemočni, pa poskusimo na Changuch. Spreminjati način razmišljanja je za ljudi s podobnim karakterjem, kot je moj, življenjski izziv. Tokrat je šlo res hitro.

Changuch je šesttisočak med Nanda Devijem in Nanda Kotom. Čeprav ima gora estetski videz, oba ugledna soseda nehote skrbita za to, da ciljno ni zanimiva. Nanda Kot in Nanda Devi so leta 1936 simultano dosegli Japonci in Britanci, Changuch pa najprej Britanci (Martin Moran) 2009 in dve leti za njimi še Indijci (Dhruv Joshi).

Po izkušnji v steni Nande smo se spoštljivo lotili logistike. Planirali smo en dan dostopa, bivak in en dan vzpona s sestopom do bivaka ter še en dan sestopa v bazo. Skrbno smo spakirali opremo in se nemudoma odpravili.

Na dostopu sta nam z nošnjo pomagala Bhagwan in Mahesh. Na višini 5000 metrov smo navdušeno opazili manjšo čredo divjih koz (Bharal / Himalayan blue sheep / Pseudois nayaur). Te avtohtone živali so plašne in se človeka največkrat izognejo še preden jih opazi, saj jih je barvno težko ločiti od okolja. Redko se oddaljijo več kot par sto metrov od skalnega terena, ki jim služi za zavetje. Izjemno se namreč znajdejo v strmem skalnem terenu, ogrožajo pa jih predvsem lovci in snežni leopard, mladiče tudi orli, volkovi in lisice. Nad snežno mejo smo to čredo opazovali, ko se je vzpenjala prek skalnega grebena, po katerem smo nameravali plezati tudi mi. Norčevali smo se, da bodo koze preplezale »našo« smer. Sočasno z našim vzpenjanjem so se pred nami na varni razdalji vzpenjale tudi koze. Ko smo zaplezali v strmejši del, nas je norčavost minila, saj so bile koze še vedno nad nami. Dosegli smo predvideno mesto za bivak in opazili, da koze z grebena nad nami prožijo kamenje. Kmalu se je količina in pogostnost padajočega kamenja povečala. Čreda živali nad nami se je zaradi občutka ogroženosti odzivala vsakič, ko nas je zagledala. Bili smo svojevrstni ujetniki drug drugega. Mi bi se lahko odločili tudi za sestop, a smo pričakovali, da bodo koze pred nočjo sestopile. Z mrakom se je kamenjanje res umirilo. Ko smo v pojemajoči svetlobi pogledali iz šotora, so bile koze na skalnem stolpu, približno petnajst metrov nad nami. Šotor je zadel en manjši kamen, takoj za njim pa je za pest velik kamen predrl šotorsko tkanino. Očitno so nam koze s proženjem kamenja aktivno sporočale, naj se umaknemo. V mraku nismo imeli izbire. Manu si je glavo zaščitil s čelado. Novo nastala luknja v šotoru pa je omogočila dodatno zračenje Samirke.

Vzpon na vrh Changuch je zaznamovala čreda koz, ki je proti alpinistom vztrajno valila kamenje (foto Marko Prezelj)

Negotovo smo prenočili. Dve uri pred sončnim vzhodom smo začeli taliti sneg in se pripravljati za nadaljevanje vzpona. Zaskrbljenost je običajna jutranja opravila pospešila. Ko sem s prvimi sončnimi žarki prečil ozebnik nad bivakom, se je zganila tudi čreda koz, ki je prenočila na skalnem grebenu nad nami. Ker smo lahko opazovali drug drugega, se je kozje proženje kamenja stopnjevalo. Zdaj so proti nam prožili tudi precej velike kamne, različnih oblik, ki so med kotaljenjem in odbijanjem po strmini spreminjali smer. Enemu takemu izstrelku sem se izognil s hitrim premikom in se umaknil na skrajni rob ozebnika, kjer sem bil relativno varen pred kozjim kamenjanjem. Zares smo se počutili življenjsko ogrožene, zato smo potrebovali nekaj časa, da smo se odločili, kaj storiti. Med mano in mojima soplezalcema je bil širok snežen ozebnik, v katerega je pogosto padlo kamenje, nad nami pa koze, ki se očitno niso hotele umakniti drugje kot mimo našega bivaka. Poldrugo uro smo se opazovali in se spraševali, kaj storiti. Ko je sonce že segrelo ozračje, se je bilo treba odločiti za eno od dveh možnosti: naprej ali nazaj. Nobena izbira ni pomenila varnosti pred kozami, ki smo jih nehote potisnili v pat položaj. V razmaku nekaj minut sta Archil in Manu hitro prečila ozebnik in se mi pridružila na varni strani. Navezali smo se in počasi plezali tik ob skalnem robu, da nas občasno kamenjanje ni doseglo. Čeprav smo bili vsi trije v vidnem polju črede, se koze niso odločile za sestop mimo šotorčka. Dvakrat je šlo nekaj koz v izvidnico, a so se vsakič vrnile na vrh skalnega stolpa na višini nad 6000 metrov, od koder so opazovale naše premikanje. Spraševali smo se, če te živali znajo šteti in če vedo, da smo bili v šotoru le trije. Občasno je nekaj koz poskušalo prečiti nad nas, da bi prožile še več kamenja in bi nas s tem odvrnile od napredovanja, a jih je k sreči ustavilo ledeno pobočje v naši vpadnici. Višje kot smo priplezali, bolj varni smo bili pred kamenjanjem. Ko smo bili že skoraj v isti višini kot glavnina črede, so se koze v trenutku odločile in začele v diru sestopati po skalnem razu. Zanimivo je bilo opazovati njihovo hitrost in spretnost. Dokler so s proženjem kamenja odganjale nas kot vsiljivce, so izmenoma diagonalno prečile krušljivo pobočje med razom in ozebnikom, da se je skotalilo čim več kamnov proti nam. Zdaj, ko so drug za drugim v drncu sestopale, so se zaradi lastne zaščite pred padajočim kamenjem zadrževale v ozkem območju raza. Čeprav smo se dlje časa počutili ogrožene, je bilo opazovanje črede navdihujoče. Tam, kjer bi mi sestopali uro ali dve, je več kot trideset odraslih in mladih živali samozavestno sestopilo prej kot v minuti, sprožile pa so le nekaj manjših kamnov.

Konec maja in v začetku junija so v Indiji zabeležili najdaljši vročinski udar v zgodovini merjenj, kar je vplivalo tudi na razmere za plezanje: krušljivost se je povečala, namesto snega in ledu je bilo in se je plazilo blato (foto Marko Prezelj)

Ves ta dramatičen živalski vložek je seveda občutno vplival na naše plezanje. Zjutraj smo s čakanjem zapravili najbolj dragocen čas, ko je imel sneg še nekaj skorje, kar bi pomenilo precejšen prihranek energije, ki je šla posledično v utrujajoče gaženje. Poleg tega smo se ves čas umikali padajočemu kamenju in plezali izven idealne linije vzpona. Prvotno smo se nadejali, da bomo sredi dopoldneva dosegli greben, po katerem so na vrh splezali prvopristopniki. Na grebenu smo se znašli šele okrog enih popoldne in z vprašanji drug drugemu merili dvome v smiselnost nadaljevanja. Vsi smo porabili več energije, kot smo pričakovali, nadaljevanje po razu pa je bilo strmo in ledeno. Čeprav so nas z juga zagrinjali nevihtni oblaki, je prevladalo mnenje, da je svetlega dela dneva še dovolj in velja poskusiti splezati zadnjih tristo višinskih metrov. Res, ko sem izgovoril tristo metrov, sem nehote pomislil, da je doma to lagoden enourni vzpon. Po strmem in ledenem razu je šlo sprva počasi, ker je bil led krhek, izpostavljenost pa občutna. Po treh raztežajih se je teren nekoliko položil, sneženje pa je naš razgled omejilo na nekaj metrov. Ko smo priplezali na raz, je bilo videti, da je vrh blizu, med sneženjem pa se je za vsakim navideznim vrhom pojavila nova strmina, ki je izginjala v mlečno belino. Zadnja ura vzpona je bila zato dolga. Na vrh smo stopili ob petih popoldne ob močnem sneženju. Sestopali smo s spusti po vrvi. Dvakrat smo za spust skopali snežno gobo, ker druge možnosti ni bilo. Nižje v ozebniku pa smo se pretežno spuščali na sistem Abalakov. Po dvajsetih dolgih spustih smo malo čez polnoč dosegli bivak. Jaz sem v trenutku zaspal, Manu, ki je prevzel odgovornost za sestop, pa se je še nekaj časa pogovarjal z namišljenimi obiskovalci. Osemnajsturna osredotočenost in utrujenost ga je zavedla v haluciniranje.

Zjutraj smo ležerno spakirali in sestopili proti bazi. Med sestopom smo srečali Bhagwana, ki nam je pomagal nesti opremo v dolino. Res je bilo prijetno čutiti iskreno skrb in ekipni duh.

En dan smo sušili in pakirali opremo, nato pa smo z dvajsetimi nosači sestopili do Martolija. Naslednji dan smo nadaljevali do Munsiarija, od koder smo se v dveh dneh pripeljali do Delhija.

Severni ozebnik na Changuch 6322 m - »Blue Sheep Couloir«, 1000 m, 80° - tretji vzpon na vrh (foto Marko Prezelj)

Dnevno dogajanje

14. 5.: Let Ljubljana-Istanbul-Delhi.
15. 5.: Delhi: IMF urejanje birokracije. Vožnja v Haldwani.
16. 5.: Haldwani: Nakup hrane, pakiranje opreme.
17. 5.: Vožnja Haldwani-Munsiari.
18. 5.: Munsiari: nakup zelenjave in organizacija transporta tovorov do baze: konji in nosači.
19. 5.: Munsiari: vožnja do konca ceste. Z nosači in mulami do Nahar Devi, 3 ure, nosači 4-5 ur. Popoldne dež.
20. 5.: Nahar Devi-Railkot-Martoli
21. 5.: Martoli-Lawan (mule odložijo tovore, naprej samo z nosači), Lawan-Ratalgangal. Dež ob prihodu, tudi ponoči.
22. 5.: Ratalgangal-baza 4200m. 6 ur zložne hoje. Nosači prinesejo tretjino tovora. Popoldne in ponoči dež.
23. 5.: Baza-ABC 4900m . 2 uri in 45 min. Sestop v uri in pol. Popoldne dež.
24. 5.: Baza: urejanje šotora, umivanje. Nosači prinesejo drugo tretjino tovorov. Pretežno jasno.
25. 5.: Baza: grebensko sedlo V od baze 5300 m n. v., 4 ure, uro in pol sestop. V bazo prinesejo še zadnjo tretjino tovorov.
26. 5.: Baza: počitek, urejanje opreme.
27. 5.: Baza: vznožje stene 5050 m (najdemo poginulega zelenega papagaja) in nazaj v bazo.
28. 5.: Baza. Priprava opreme za aklimatizacijsko turo.
29. 5.: Aklimatizacijska tura. Z nami gresta Baghval in Dev. Bivakiramo na 5050 metrov n. v.
30. 5.: Vzpon. Popoldne megla in nekaj sneženja. Bivak na 5970 metrov n. v.
31. 5.: Vzhodni vrh 6344 m ob 17. uri. Bivak 15 m pod vrhom. Ponoči pogosti močni sunki vetra.
1. 6.: Sestop po S grebenu s spusti po vrvi in plezanjem v sestopu do sedla Longstaff. V bazo pridemo ob petih popoldne.
2. 6.: Baza. Sušenje opreme.
3. 6.: Baza. Popoldne nevihta z grmenjem.
4. 6.: Baza. Oblačno, rahlo deževno. Pridejo štirje pastirji s 350 kozami in ovcami. Večerjamo kozji golaž ...
5. 6.: Baza. Dopoldne pretežno jasno.
6. 6.: Baza.
7. 6.: Pakiranje opreme. Pretežno jasno.
8. 6.: Pristop do vznožja stene. V prvem delu nam pomagata nesti Bhaghwan in Dev. Popoldne in zvečer sneži. Bivak na 5300 metrov n. v.
9. 6.: Vzpon z bivaka prek vstopnega lednega slapu. Opoldne začne snežiti. Bivakiramo na ozkem snežnem razu, 5700 m.
10. 6.: Splezamo do 5850 metrov n. v. Zaradi visokih temperatur opravimo osem polnih spustov in v oblačnem vremenu sestopimo do baze.
11. 6.: Baza. Sušenje opreme. Popoldne dež.
12. 6.: Baza: v dolino in na planino pod Changutch. Do 5020 metrov n. v. 5 ur krožne ture. Ogled možnega vzpona na Changutch.
13. 6.: Baza. Priprava opreme. Popoldne močne nevihte s sodro.
14. 6.: Iz baze do vstopnega grebena na Changuch, 5080 m. Nositi pomagata Baghvan in Mukesh. Ko po 6 urah dosežemo sneženo polico za bivak na 5300 m, je nad nami čreda koz in proti nam vali kamenje. Zvečer sodra s snegom.
15. 6.: Zjutraj je čreda še nad nami in ponovno začne valiti kamenje. Do grebena 6180 m je izpostavljen teren. Splezamo 12 raztežajev do opastnega grebena. Popoldne začne močno snežiti s sodro in vetrom. Vrh dosežem ob 5.05. V temi sestopamo do bivaka. Skupaj več kot 20 spustov. Bivak dosežemo okrog polnoči.
16. 6.: Sestop do baze.
17. 6.: Baza. Sušenje in pakiranje opreme. Popoldne pride 19 nosačev.
18. 6.: Baza-Martoli 5 ur hoje. Srečamo se z zveznikom in skupino petih Indijcev, ki jih vodi na sedlo Longstaff.
19. 6.: Martoli-Munsyari 6 ur hoje s postanki. Popoldne močna nevihta s točo.
20. 6.: Munsiari-Haldwani.
21. 6.: Haldwani-Delhi.
22. 6.: Delhi.
23. 6.: Polet domov.


Odpravi je dal pečat tudi izrazit ekipni duh med alpinisti in baznimi pomočniki (foto Marko Prezelj)

Povzetek in zaključek

Odpravo ocenjujem kot uspešno. Čeprav nismo preplezali glavnega cilja odprave, smo v dokaj nenavadnih okoliščinah uspeli preplezati dve novi smeri na dva šesttisočaka, od tega na enega prvi vzpon sploh - »odkar svet stoji«. Manu je našo šesttedensko aktivnost tudi statistično povzel: gorniško aktivnih dni smo imeli 14, od skupno 26 dni v bazi ali nad njo, varovali smo se 60 raztežajev, opravili 40 spustov po vrvi, 8 bivakov, 10.000 metrov vzpona ... Seveda je zaradi neuresničenega vzpona na Nando ostalo nekaj grenkobe, ki se že preobraža v misel na ponoven poskus. Zase lahko rečem, da sem ob upoštevanju vseh okoliščin in razmer storil vse, kar sem lahko. Niti zdaj, po udobnem udomačenem razmisleku, ne bi ničesar spremenil. Več bi morda uresničil kdo, ki bi bil pripravljen tvegati še veliko več, pa še za to je treba tisti večni morda zapisati s podčrtano krepko pisavo. Ekipni duh je bil tudi tokrat izrazit. Posebej smo čutili iskreno prizadevanje in sodelovanje baznih pomočnikov Bhagwana, Dreva in Mahesha. Brez njih in drugih, ki so sodelovali pri uresničitvi opisane pustolovščine, tudi mi ne bi prišli nikamor. Vsi smo iskreno verjeli v to, kar smo počeli, in si to vero delili. Je še kaj več od tega?

Pogosto je že preprosto, nesebično razumevanje dovolj, da se stvari premikajo v pozitivno smer. Zahvaljujem se vsem, ki so nas tako ali drugače podprli. Posebna zahvala gre našim družinam in mojim dolgoletnim sočutnim podpornikom, ki ne postavljajo pogojev ali omejitev. Življenje gre naprej. Hvala.

Marko Prezelj