NOVICE
sreda, 3. maj 2006, ob 0. uri, ogledov: 2556 UMRL JE ČASTNI PREDSEDNIK PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE VLASTO KOPAČ | | | Rojen je bil 3. junija 1913 v Žireh. Po odsluženi vojaščini se je jeseni leta 1934 vpisal na arhitekturo pri profesorju Jožetu Plečniku in se očitno dobro obnesel, saj ga je ta štiri leta pozneje povabil za stalnega sodelavca pri risanju načrtov za ljubljanske Žale in nadzoru obrtniških del. Vmes je bil leta 1936 krajši čas zaprt, ker je na Storžiču narisal srp in kladivo. Politika je bila torej druga vzporednica njegovega živ-ljenja. Levičar, komunist, član partije, risar in oblikovalec propagandnih izdaj, ilegalne politične literature in letakov, organizator v študentskih društvih in pri političnih akcijah.
Levičarski študentje so ustanovili Akademsko skupino Slovenskega planinskega društva. Tej plezalsko usmerjeni druščini in predvsem Vlastu Kopaču je do začetka vojne oziroma okupacije leta 1941 uspelo uresničiti le nekaj načrtov, ki pa so bili naravnani v zelo jasen cilj: dvigniti nizko raven našega zimskega alpinizma in se usposobiti za plezanje v višjih gorstvih. Severozahodni greben Kočne, grebensko pre-čenje Brane, jugozahodni greben Planjave, Grintovec z juga in vzhoda, severovzhodna stena Turške gore je le nekaj Kopačevih prvenstvenih tur, ki naj bi bile na koncu kronane s celotnim grebenskim pre-čenjem Kamniških Alp.
Leta 1940 je sodeloval v šestčlanski zimski odpravi akademske skupine SPD v Durmitor: s smučmi iz Nikšiča skozi Šavnik v Žabljak. Črnogorci so bili navdušeni, saj »odkar svet stoji, pozimi ni bil še nihče na teh vrhovih«, so zatrdili. Prvič v življenju so videli gojzarje, dereze in cepine. Predvojni čas lahko sklenemo z omembo, da je Vlasto Kopač narisal in njegova AS SPD izdala »Razgled z Grintovca« ter da je občasno pisal in risal za PV.
Z italijansko zasedbo Ljubljane leta 1941 se je za Kopača končala doba Plečnikovih Žal in alpinizma; povsem ga je okupiralo delo v grafičnih delavnicah — tehnikah — ilegalne Ljubljane. Ker je bil tako upo-raben, delaven in domiseln, ga niti v partizane niso pustili. »Delati, dokler te ne aretirajo!« To se je zgo-dilo takoj po kapitulaciji Italije in nemški zasedbi Ljubljane od 6. januarja 1944 do konca vojne je bil v koncentracijskem taborišču Dachau. Dachau je pomenil stalno smrtno nevarnost, podhranjenost, bole-zni, a tudi čas solidarnosti, čas sodelovanja ilegalne politične organizacije, pričakovanje osvoboditve. Po vojni je oblast vključila Kopača v gradnjo in obnovo porušenih naselij, sam pa se je kot predsednik PD Ljubljana-Matica posebej posvetil obnovi požganih ali zanemarjenih in izropanih planinskih posto-jank. Poskrbel je, da je bil alpinizem poudarjen pri vsakokratni organizacijski obliki slovenskega planins-tva. Bil je tudi predsednik Odbora za planinstvo in alpinizem pri Fizkulturni zvezi Slovenije. Vodil je prvi alpinistični tečaj po vojni, organiziral je obnovo starih, ustanovitev novih alpinističnih odsekov, poskrbel za izdelavo derez, cepinov, klinov, plezalnikov, vetrovk in za uvoz ameriških vojaških najlonskih vrvi. Nič manjšo pozornost ni namenil razvoju GRS. Že tako je ljudi za organizacijsko delo vedno primanjko-valo, vojna pa je za sabo pustila sploh v vseh pogledih veliko vrzel. Načrtoval in vodil je gradnjo bivaka pod Skuto in spomenika padlim v Kamniški Bistrici.
Oktobra 1947 ga je aretirala Udba in po desetih mesecih je bil leta 1948 najprej obsojen na smrt; ven-dar so mu kazen spremenili v zaporno (in jo pozneje še skrajšali). Tedaj leta 1948 so se odnosi med SZ in FLRJ že zelo ohladili, medsebojno poznanstvo skoraj vseh Slovencev pa je tudi onemogočalo, da bi se šel nekdo lahko večnega in nedotakljivega trinoga.
Kopač je že kmalu po obsodbi, čeprav za rešetkami, postal družbeno koristen arhitekt ter risar prvih dveh »pravih« planinskih zemljevidov, Julijcev in Kamniških Alp. Kljub izpustitvi leta 1952 se je zapor na drugačen način nadaljeval še dolga leta. Spomeniško varstvo, spomeniki in predvsem arhitektura Velike Planine ter njen prenos na turistično naselje so bili področje Kopačevega dela v počasnem prehajanju iz nesvobode v polsvobodo, ki se zares do konca razprla ni nikoli več, kajti zaresnih brazgotin nobena lepotna operacija nikoli povsem ne odstrani. Obnova Plečnikovih Žal, že namenjenih propadu, ker so s svojo belino senčile brezdušnost novih, je več kot simbolično zadnje večje strokovno delo Vlasta Kopa-ča.
Prizadeval si je za zbiranje dokumentacije o taborišču Dachau in dachauskih procesih. Postopno je sledila pravosodna, politična in moralna rehabilitacija. Leta 1976 je bila objavljena razveljavljena sodba, leta 1986 so bile odpravljene posledice obsodb. Tega leta je bil na 10. kongresu ZKS rehabilitiran tudi politično. Leta 1989 je bil na Žalah postavljeno spominsko obeležje žrtvam procesov. Sodeloval je pri pripravi zbornika Dachau.
Leta 1989 so ga slovenski planinci izbrali za častnega predsednika PZS. Za delo v planinstvu je prejel Red dela s srebrnim vencem.
Leta 1995 je diplomiral kot inženir arhitekt. Leta 1999 mu je predsednik Republike Slovenije za njegove zasluge pri ohranjanju naše kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse, kar je dobrega na-redil za Slovenijo podelil najvišje državno odlikovanje, Zlati častni znak Republike Slovenije.
Ves čas je spremljal delo v planinski organizaciji, še posebej v Gorski reševalni službi Slovenije. Bil je predsednik odbora alpinistov veteranov. Še naprej je vsem pomagal s svojim izredno bogatim in širokim znanjem, z izredno lepimi ilustracijami in opremo člankov, revij, publikacij in knjig. V zadnjem letu je us-pel pripraviti izbor svojih člankov za objavo v knjigi Iverí z Grintovcev, ki jo je bogato opremil s svojimi ilustracijami. Knjiga, ki jo bo izdala Planinska založba kot šesto v zbirki Med gorskimi reševalci, je šla v tisk tik pred njegovo smrtjo.
Planinska zveza Slovenije
|
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih