NOVICE  

»Jaz sem tukaj zate in skupaj bova prebrala eno zgodbo. Jaz sem si vzel čas zate. Jaz sem odložil telefon, sem ga ugasnil, ker mi ni pomemben telefon. Ti si mi pomemben, moj otrok in sedaj bova skupaj preživela nekaj minut ob eni dobri zgodbi. Ali se bova nasmejala, ali se bova razjezila, ali se bova imela fino, ni važno, skupaj sva! Skupaj doživljava zgodbo. To varno naročje starša. Upam, da to niso samo mame, naj bi bili tudi očetje. Očetje si zelo radi izmišljujejo zgodbe. Ampak s tem, ko beremo z otroki, jim pokažemo, koliko je to tudi pomembno, da je to ena vrednota, ki jo v naši družini počnemo. Mi smo tako pametna družina, da vemo, da so knjige pomembne. Da knjige širijo naš mentalni prostor, širijo besedni zaklad, našo domišlijo. Tak otrok, ki mu starši berejo bo v šoli neprimerno uspešnejši od otrok, ki mu starši ne berejo.«

»Raziskave kažejo, da te zgodbe, ki se pripovedujejo na terenu, povzročijo, da ljudje veliko bolj intenzivno doživijo prostor sam in tudi zgodbo si bolje zapomnijo in vse doživijo nekako bolj celostno. Poveže se v njihovi glavi situacija v kateri so slišali zgodbo, zgodba in prostor sam. To troje potem postane ena močna enota, ki ima veliko večji učinek, kot če bi zgodbo npr. prebrali doma ali pa da bi obiskali prostor brez zgodbe.«

»Človek ima še vedno enake potrebe kot nekoč. Se mi zdi, da sedaj, ko živimo v svetu kakršen pač je, zlasti v velikih mesti, v velemestih, imajo ljudje veliko težav, če nimajo stika z naravo. Kot prvo imamo veliko potrebo po gibanju, človeško telo ni bilo ustvarjeno za sedenje, ampak je bilo ustvarjeno za hojo, za tek, za gibanje. Če misliš, da sedaj, ker tako drugače živimo, da tega ne potrebuješ, je neumno. To sedaj dokazujejo vse zdravstvene težave, kronične bolezni. Mi gibanje v naravi potrebujemo čisto fizično.«

»Se mi pa zdi, da je pomen še v tem, da gradi skupnost. Sam akt pripovedovanja zgodb vedno gradi skupnost. Mi smo skupaj in poslušamo dobro zgodbo in to je nekaj kar vsi potrebujemo. Ne glede na digitalizacijo, ne glede na sodobne možnosti, ki jih danes imamo, bodo te žive reči, jaz verjamem, vedno preživele. Zato ker mi smo kot človeška bitja, odnosna bitja in potrebujemo drug drugega. Ne samo preko zaslonov, ne samo na nek digitalen, ampak čisto na analogen način, ker smo bitja s čutili in se povezujemo s človekom tudi na tej čutni plati. To pa ne more nadomestiti nobena tehnologija.«

»Šele kasneje v 19. stoletju z brati Grimm so pravljice postale stvar za otroke, prej so se zgodbe pripovedovale med odraslimi. Niso bile neki: »buci buci, kako si je potrebno zobke umivat in si pravljico povedal, neko poučno. Niso bile pravljice temu namenjene.«