NOVICE  

InPlaninci smo z odločnostjo, podporo prijateljev in močno voljo premagali še en izziv - stali smo na najvišjem vrhu Pece, na 2125 metrov visoki Kordeževi glavi.


Na sliki skupina planincev na snegu pred kočo, arhiv inPlaninec

»Nabrala se nas je pisana družba 48 pohodnikov, med njimi so bili slepi in slabovidni, dolgotrajno bolni, gibalno ovirani in oseba z motnjo v duševnem razvoju. Zaradi sečnje so cesto do Jakob zaprli, zato smo morali startati nižje. Parkirali smo pri stari karavli in ugotovili, da je letošnja zima siromašna s snegom. A vedeli smo, da ga bo višje več in da bo pot verjetno poledenela, zato smo pregledali opremo in ugotovili, da nekaj udeležencev nima derez. Na srečo smo nekateri vzeli po dvoje, tako da smo lahko začeli vzpon,« je zapisala vodnica Ivana, ki je na naš pohod pripeljala tudi članice in člane Planinskega društva Slovenska Bistrica.


Na slki stoji ženska na vrhu gore, za njo se odpira pogled na doline, gore in nebo, arhiv inPlaninec

Nataša je bila pred pohodom malce v dvomih, saj nekaj časa zaradi bolezni ni hodila. »Da, ne, da, ne... se je vrtelo po moji glavi. Pa vendar je pretehtala odločitev, da poskusim tudi ta izziv. V vasici Jakobe nad Mežico nas toplo pozdravijo člani PD Mežica in PD Slovenska Bistrica. Stiski rok, objemi, smeh in veselje... kot vedno na pohodih z inPlaninci. Tokrat sem zamišljena in zadržana, držim se ob strani. Moje misli begajo. Ali sem se pravilno odločila? Planinski vodnik Kristjan me povabi, da stopim kot prva v vrsto in diktiram tempo v strmino. Ob meni sta Zvonka in Martin z novo psičko vodnico, ki je bila prvič z nami, za nami pa ostali pohodniki. Že po nekaj prehojenih metrih se zavem, da bo tokratni vzpon zelo naporen. Večkrat se ustavim, globoko zadiham in nadaljujem.



Na sliki kolona pohodnikov na zasneženi poti, ki pelje iz gozda, arhiv inPlaninec

Zvonka me ves čas spodbuja in bodri, a moji koraki postajajo vse počasnejši. Ne morem več biti v ospredju kolone. Ostali me prehitevajo in počasi začnem zaostajati za vodilnimi. Povsem izčrpana komaj še zadržujem solze in se sprašujem, ali mi je res bilo tega treba. A moje črne misli prekinejo glasovi okoli mene. V trenutku se zavem, da nisem sama. Ob meni je še vedno Zvonka, ki spremlja vsak moj korak. Tu je tudi vodnica iz Mežice in naša vodnica Ivana, vedno umirjena in nasmejana: »Že vidim kočo pod Peco, samo še malo in smo na cilju.« Olajšanje, zadovoljstvo in solze. Še ena pot, ki mi jo je uspelo premagati. Kako pomembno je imeti podporo prijateljev in sopotnikov, ki te spodbujajo in pomagajo v najtežjih trenutkih, te navdihujejo in motivirajo, da premagaš izzive, ne glede na to, kako težki se zdijo.«


Na sliki stoji šest oseb s pohodnimi palicami, v ozadju je gozd, arhiv inPlaninec

»Do koče smo prišli v dokaj strnjeni koloni. Lepo je bilo videti to našo množico. Na tradicionalnem pohodu je bila naša skupina najštevilčnejša. Pri Domu na Peci smo pričakovali veliko gnečo, pa je ni bilo. Tisti, ki so želeli na toplo, so se lahko okrepčali v koči, večina nas je ostala zunaj na soncu. Čeprav je bila napoved neobetavna, nas je vreme nagradilo s toplimi žarki sonca. Razdeljeni v več manjših skupin, smo se po okrepčilu podali na vrh Kordeževe glave. Zavedali smo se, da osvojitev vrha ni povezana s hitrostjo, ampak z vztrajnostjo,« pravi Ivana.


Na slki skupina inPlanincev na vrhu, nad njimi je modro nebo, arhiv inPlaninec

Primož je bil prvič na dvatisočaku. »Vzpon na Peco je ob dobri družbi minil hitro. Na vrhu Kordeževe glave so nas sicer pričakale dokaj neugodne vetrovne razmere, a bil sem ponosen, da sem z inPlaninci osvojil svojega prvega dvatisočaka. Upam, da jih bom še veliko. Hvala vsem organizatorjem in spremljevalcem, da ste mi omogočili to prečudovito doživetje.«


Na sliki v ospredji 6 oseb, za njiji je s snegom pokrito pobočje z nekaj gozda in koča, arhiv inPlaninec

»Na vrhu je pihal res mrzel veter, ki nas je oviral pri slikanju, saj je kak telefon tudi mrknil oziroma so bili naši prsti že malce trdi od mraza. A to razpoloženja ni prav nič pokvarilo. Z mislijo na kulturni praznik Slovencev smo na vrhu Pece zapeli Zdravljico,« je bila navdušena Alenka.


Na gozdni poti  obsijani s soncem je skupina inPlanincev, arhiv inPlaninec

Z nami je bil tudi prostovoljec iz Poljske. »Všeč mu je bilo, kako lepo so ga inPlaninci sprejeli in da je osvojil vrh, ki se ponaša z več kot 2000 metri nadmorske višine. Upam, da nas bo tudi na prihodnjih pohodih spremljalo tako čudovito vreme, kot smo ga bili deležni tokrat,« pravi Nives.


Na sliki dve osebi, ena drži b rokah knjigo, na kateri je portret moškega in napis poezije, v ozadju je planinksa skrinjica za žoge, arhiv inPlaninec

Dan je bil brez oblačka, četudi so vremenoslovci napovedali drugače. Prav sončno in toplo je bilo, le na vrhu je pihalo. Zato smo se kar hitro vrnili v toplo kočo, pojedli in poklepetali, potem pa smo si spet nadeli dereze in se vrnili v dolino. Za nami je bil dan poln smeha, druženja in čudovitih, čutnih doživljajev. Naj nas poti še mnogokrat povežejo!

Na sliki je hrib pokrit s snegom iz katerega kuka nekaj nizkih borovcev, oseba se spušča, arhiv inPlaninec