NOVICE  

Vzpnemo se na Ararat, odpravimo se na zahteven pohodniški biser Norveške, Dušan ŠKodič se v glosi dotakne tako aktualne teme glede postavljanja ramp, Mitja Filipič piše o lanski odpravi na Nanda Devi East, z Anko Rudolf se potepamo po Karnijskih Alpah, v člankih o vzgoji Simona Nahtigal razmišlja o alkoholu v gorah, Petra Zupet pa o nevarnosti sončne slepote. Juso Ikanović se spominja planine Prenj in Franceta Avčina, Mire Steinbuch piše o prejemnikih priznanj za najboljše dosežke v alpinizmu, športnem in lednem plezanju ter turnemu smučanju za leto 2024, Zdenka Mihelič o zmagovalcih na državnem tekmovanju Mladina in gore ... In še veliko navdušujočih člankov in fotografij boste našli.

V rubriki Z nami na pot vas s smučmi vabimo v dolino Zirknitz v skupini Goldberg - po sledeh nekdanjih zlatokopov, in sicer na različno zahtevne turnosmučarske ture: na Windischscharte (2717 m), na tritisočak Sandkopf (3090 m), na Sandfeldkopf (2920 m) in na Moharkreuz (2448 m).

Sledijo stalne rubrike: literatura, planinska organizacija.

Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika ter
srečno in varen korak na vseh vaših poteh!

 Uvodnik, kazalo

Vsebina 2/2025 TEMA MESECA 130 let Planinskega vestnika ODPRAVA Kljub dvomom do vrha ARARAT Konec vesoljnega potopa DALJINSKE POTI Zahteven pohodniški biser Norveške GLOSA Rampa Z NAMI NA POTI Smučine po stopinjah nekdanjih zlatokopov ODPRAVA Nanda Devi East KARNIJSKE ALPE Popotovanje po dolini, ki ločuje dva ljubimca (PRE)VZGOJA En'ga smo pa še zmeri! INTERVJU Sašo Maček ALPINISTIČNO_PLEZALNI VEČER Ko je bila pot do gore bolj problematična od cilja LITERATURA Iskri se beseda ZDRAVJE Sončna slepota MLADINA IN GORE Zmagali ekipi iz Medvod in Litije SPOMINI Prenj planina je tam, kjer tišina šepeta OBLETNICE 70 let APD Kozjak Maribor VEZNE POTI Mučka obhodnica LITERATURA PLANINSKA ORGANIZACIJA

 On pa kar "hoj" - Beseda o uredniku in reviji

Da, časi so taki, da se ogovarjamo bolj na kratko in brez ovinkarjenja.
Pa recimo bobu bob! Beseda je tokrat tudi o odgovornem uredniku najstarejše slovenske revije. Ob vseh mogočih ujmah v preteklosti se sooča tudi s splošnim padcem bralne kulture, ki je najbolj značilen za tiskane medije. Tekma z minljivejšimi mediji je neusmiljena, zato je bolje ne bežati od resnice, ampak se z njo spopasti. Naš Vestnik ob častitljivi obletnici nima časa za dolge zdravice in upravičeno slavje, kljubuje sodobnim nagibom, ponuja že tudi elektronsko izdajo. Morda v delovni korespondenci tudi zato tisti značilni urednikov "hoj", ki označuje, da z uvodnim pozdravom ne kaže izgubljati časa. "Hoj", torej gremo takoj v akcijo!

"Hoj, čimprej mi pošlji obljubljeno besedilo!", "Hoj, preglej in popravi pdf!", "Hoj, a imaš kakšno boljšo fotko?", "Hoj, ali boš ti še kaj delal s tem besedilom? Če boš, ti pošljem zadnjo različico, ker sem vmes več zadev že popravil."

Kdor se z njim zaplete v globlje razmerje, poleg prispevkov za Vestnik morda tudi s kakšnim knjižnim delom Planinske založbe (tudi tam je urednik), doživlja ta "hoj" še pogosteje; včasih, ko se vsa dejanja zgostijo, lahko tudi večkrat dnevno. Je bolj znak neposrednosti, večkrat tudi tega, da se (mu) mudi, saj ga kot večnega priganjača - nekdo pač mora biti, da ne zaspimo - v notranjosti tišči zastavljeni načrt. Revija oziroma knjiga vendar mora, po možnosti čim bolj všečna in ozaljšana, zagledati luč sveta na ta in ta dan. Beseda "priganjač" tokrat ni slabšalna, je bolj poklon trdemu delu. Realnost urednika, odgovornost, ki se je mora prav on najbolj zavedati, je kot strategija častnika, ki je vojaki kdaj ne razumejo ali nočejo doumeti. Zato se zatekajo k razlagi, da je naš poveljujoči (danes) malo čuden. Je mar zahteva po točnosti, kakovosti in predanem delu čudaštvo? Le za tistega, ki zastavljenih nalog ne sprejema resno. Če pa ima odgovorna oseba enake delovne zahteve tudi do samega sebe, je tisti odrezavi "hoj" sam po sebi umeven. Poleg bližnjih ciljev ga preganjajo tudi strateške usmeritve (beri: uredniška politika).

Tu je novi jubilej našega Planinskega vestnika, ki mora, vsem Scilam in Karibdam navkljub, ostati še naprej naš, ob elektronski seveda tudi v tiskani obliki. To pomeni, da moramo razmerje do njega skrbno negovati - brati, naročati in pridno dopisovati. Ali bomo šli preprosto in brez razmisleka na morebitno jubilejno veseloigro v planinskem muzeju? Pred petimi leti smo se namreč nasmejali domiselno in hudomušno predstavljenemu ozadju delovanja uredniškega odbora (naša revija namreč kot častitljivi starosta spada tudi v muzej). Morda si bomo ogledali tudi filmsko upodobljen portret sto trideset let stare slavljenke in doživeli dobrodošle trenutke sprostitve, opomina na dolgost življenja revije? Ne, življenje ni (le) praznik. Storiti moramo veliko več. Revijo in knjižne izdaje moramo ohranjati. Jezikovno kulturo moramo širiti tudi v planinskem občestvu, tako kot je kultura tudi sicer nepogrešljivi del že od vseh začetkov krovne organizacije.

Jubilej Planinskega vestnika je skupaj z minulim knjižnim sejmom prav gotovo svojevrsten praznik slovenske tiskane besede. Je trajen dokaz, da smo in obstajamo, je opomin in zaveza za naprej. Pa ne pozabimo, kolikokrat nam je bila v preteklosti domača beseda iztrgana iz ust! Hoj, mar si jo bomo vzeli kar sami?