NOVICE  

V življenju navadno pridejo trenutki, ko začutiš, da si našel tisto, kar si iskal. Pri tebi je to plezanje. Kdaj si spoznal, da "moraš" plezati?
Kot otrok sem počel vse mogoče, z vsemi možnimi športi sem se ukvarjal - s tekom, smučanjem, igral sem bejzbol, plezal sem ... Vse, kar sem počel, je bilo enako pomembno zame. Tisto leto, ki sem ga preživel tukaj, v Sloveniji, kjer sem okusil hribe, sem pa spoznal, da je plezanje oz. alpinizem tisto, kar želim in hočem početi. V Ameriki, kjer sem živel kot otrok, so hribi drugačni, tam ne moreš plezati, je pa razvito pohodništvo. Ko sem bil mlajši, smo sicer plezali po manjših skalah, vendar športno plezanje takrat še ni bilo razvito in smeri, opremljenih s svedrovci, seveda tudi ni bilo. Težko je bilo priti do primerne opreme, do zatičev, metuljev ... in zelo draga je bila. Tukaj pa sem lahko plezal v gorah, se zbujal v gorah, kuhal v gorah ... Od takrat dalje to obožujem.

Dokaj pogosto se vračaš v Slovenijo in jo precej dobro poznaš. Veliko dobrih alpinistov in alpinistk imamo, sam si z alpinizmom začel tukaj ... V čem vidiš prednost naše dežele, kar se tiče alpinizma?
Menim, da je moč slovenskega alpinizma v tem, da je zakoreninjen v to aktivno in relativno majhno skupnost. Klub (AO PD Kozjak), v katerega sem se včlanil, ko sem živel tukaj, me je spodbujal in mi nudil možnost plezati vsak teden. Bil sem avtomatično vključen v skupino ljudi, ki so čutili strast do plezanja in ki so se tedensko srečevali, da so razpravljali o plezanju in načrtovali nove vzpone, velike in manjše. Prednost je, ker imate v Sloveniji toliko dobrih gora v tako majhnem prostoru. Še posebej zdaj, ko so dobre cestne povezave, je možno hitro in enostavno priti do različnih sten in zelo hitro pridobiti veliko dragocenih izkušenj. V nekaterih državah so gorska območja zelo daleč narazen, v Ameriki je že tako. In gore so daleč od naselbin. Na primer, od mojega zdajšnjega doma, ki je pravzaprav blizu hribom, je šest ur vožnje do prvih primernih gora v Denverju na vzhodu ali sedem ur do Salt Lake Cityja na zahodu, če greš proti jugu do Phoenixa, potrebuješ dvanajst ur.

Tukaj si živel eno leto in več kot polovico leta si preživel v hribih. Kako je mogoče plezati 180 dni na leto, trenirati vsak teden ter obenem še študirati, in to v tuji deželi?
V solo sem hodil le nekaj prvih tednov bivanja v Sloveniji. Ni se mi zdelo smiselno, da posedam v razredu, kjer poučujejo v jeziku, ki ga ne razumem, zato sem šel plezat, obenem pa sem se naučil še slovensko.

V kanadskih gorah si imel dve leti nazaj hudo nesrečo, ki te je skoraj stala življenja. Kako si se soočal s psihičnimi težavami, ko si spet začel plezati? Te je bilo zelo strah ponovno prijeti za skalo?
Ja ... Vedno ko se kaj zgodi, razmišljaš o tem, kaj je bilo, kaj bi lahko bilo, kako se je zgodilo, kako bi lahko preprečil ... Veliko sem razmišljal o tem, medtem ko sem čakal na helikopter. Seveda me je bilo strah, ampak plezanje nikoli ni bilo vprašanje; sem plezalec in moram plezati, to moram početi. Če bom moral plezati samo z eno nogo, bom plezal z eno nogo, ker to pač sem. Ponovni začetek po nesreči je bil precej težak, ker nisem imel več pravega občutka za skalo ... Celotno zgodbo o tem padcu in okrevanju lahko preberete na moji spletni strani.

V gorah plezamo, se vzpenjamo nanje, mnogi pa radi rečejo, da goro osvajajo ali ko je že "osvojena", da je "padla". Kakšen je tvoj odnos do tovrstnega izražanja?
O tem nikoli ne govorim tako ... Za primer lahko omenim svojo najljubšo sliko, na kateri je prijatelj Vince na vrhu Nanga Parbata. Kleči na kolenih in izčrpan drži glavo nazaj, kot bi zrl v nebo. Kot da je v peklu ... Če je bil kdo osvojen ali premagan, je bil v tem primeru to on. Ne, nimam takega pristopa do gora. Je pa v nekaterih kulturah tako izražanje normalno, Korejci, na primer, pravijo, da bodo napadli goro. Tako pač to doživljajo, jaz samo plezam. Tam sem, da plezam. Dokler nihče ne vpliva name, na moje sposobnosti in doživljanje, mi je vseeno, kako se izraža.

Zate je pomembno t. i. čisto plezanje ...
Vseeno mi je, kako plezajo drugi, je pa pomembno, da smo pošteni do tega, kar delamo in da pospravimo za sabo. Gore so od vseh nas. V Sloveniji, na primer, so gore čiste, drugače je v Himalaji, tam je polno smeti. Ni pošteno, če ne počistimo za sabo, tako za plezalce danes kot za naše naslednike.
...

Marta Krejan
foto Boris Strmšek

Več: Celotni pogovor si boste lahko prebrali v junijski številki Planinskega vestnika 2012.