NOVICE  

Ko se je z leti z večjim obiskom gora večalo tudi število nesreč, ki so bile nekdaj redke, se je vedno bolj izražala potreba po ustanovitvi organizacije, ki bo usposobljena in vsak čas pripravljena na reševanje v gorah. Prva takšna je bila ustanovljena v Švici leta 1884, naša, slovenska, pa je šesta najstarejša na svetu. Zanimiv je zapis, iz Triglavskega pogorja srečno rešenega Antona Gregorca v Planinskem vestniku iz leta 1903, ki omenja, da sta ga v Mojstrani pričakala rešilna oddelka Slovenskega planinskega društva, ki sta mu bila pripravljena odkorakati na pomoč. To torej pomeni, da je ne samo Nemško-avstrijski Alpenverein temveč tudi Slovensko planinsko društvo oziroma njegove podružnice imelo svoje reševalne skupine še pred uradno ustanovitvijo prve slovenske rešilne postaje v Kranjski Gori. O slednji so se konkretneje začeli pogovarjati leta 1909 ob nesreči dr. Josipa Stojca v severni steni Škrlatice, od koder so ga uspešno rešili trentarski gorski vodniki oziroma reševalci. Nasploh so gorski vodniki v tem začetnem obdobju imeli glavno vlogo pri reševanjih, po prvi svetovni vojni pa so jo prevzeli plezalci, predvsem skalaši - ti so reševali v strmih stenah in na razpotjih, vodniki in domačini pa so nato ponesrečence nosili po lažjem svetu izpod stene v dolino. Neposreden povod za ustanovitev rešilne postaje pa je bila smrtna nesreča drenovca dr. Josipa Cerka aprila 1912 na poledenelem pobočju Stola, kjer je bil na izletu s skupino dijakov.

Leta 1912 je okrajno glavarstvo iz Radovljice županstvom poslalo okrožnice, v katerih jih je pozvalo k ustanovitvi rešilnih postaj. Tako je 16. junija 1912 načelnik kranjskogorske podružnice SPD dr. Josip Tičar sklical odborovo sejo, ki se je je udeležil tudi dr. Jernej Demšar kot predstavnik osrednjega odbora SPD. Na seji so ustanovili prvo slovensko rešilno postajo zato danes velja za datum ustanovitve gorske reševalne službe.
Sama organiziranost gorske reševalne službe se je v sto letih spreminjala. Do leta 2006 je delovala v okviru Slovenskega planinskega društva oz. po drugi svetovni vojni Planinske zveze Slovenije, od leta 2006 pa je samostojna organizacija: Gorska reševalna zveza Slovenije. Od začetnih preprostih, pogosto doma izdelanih pripomočkov pa se je spreminjala, razvijala in izpopolnjevala tudi oprema reševalcev, enako tudi usposabljanja in obnavljanja znanja, čemur namenjajo veliko pozornost vse od leta 1933, ko je bil organiziran prvi tečaj iz tehnike gorskega reševanja. Pred tem je planinska organizacija vključevala prvo pomoč in reševanje v kopni skali in snegu v program tečajev za gorske vodnike. Sam razvoj opreme oziroma njeno proizvodnjo pa je na začetku povzročila potreba po opremljanju vojakov za lažje napredovanje v gorskem svetu ali snegu, največjo ločnico pri reševanju, zlasti glede hitrosti in uspešnosti v bitki za človeška življenja, pa pomenita začetek uporabe brezžičnih radijskih zvez in helikopterja. Današnja GRS svoje kadre usposablja po enaki doktrini kot druge gorskoreševalne službe po svetu in je opremljena z najsodobnejšo opremo. Pred drugo svetovno vojno je imela 90 članov, v letu 2011 pa 692. Leta 1955 je bila med ustanovnimi člani Mednarodne komisije za reševanje v gorah - IKAR - v kateri še danes tvorno in aktivno sodeluje.

Pa še nekaj besed o razstavi - v dveh kotičkih smo poskušali rekonstruirati skladišči reševalne opreme nekdaj in danes in z originalnimi predmeti pokazati razliko med njima (mimogrede, velik del gradiva je prikazan tudi na naši stalni razstavi v mansardi). Postavili smo tudi dve lutki nekdanjega in sodobnega reševalca, ki imata, kljub razliki v opremi in tehniki reševanja, isti cilj, to je pomoč človeku v stiski. Slednjega, zasutega v plazu, lahko obiskovalec razstave sam poišče z žolno. Z lutkama smo prikazali tudi reševanje v steni z marinerjem. V vitrinah smo predstavili zanimivo arhivsko in predmetno gradivo, ki ga hranimo v našem muzeju, pa tudi del bogate knjižne bere, ki so jo ustvarili gorski reševalci. Na steni se predvaja računalniška prezentacija starih fotografij iz naše fototeke. En kotiček smo namenili predvsem otrokom - tu si lahko preberejo spise in stripe, ki so jih sami ustvarili v našem literarnem natečaju, poskušajo narediti sestavljanko ali si ogledajo slikanico »Otroci se učijo pomagati«, ki je nastala v okviru istoimenskega projekta, v katerem je sodelovala tudi GRZS.

Del razstavne površine smo »oblekli« v nekdanje in sedanje članke in zapise na temo gorskega reševanja. Stoletna pot gorskih reševalcev pa je strnjena na panojih s tekstom in fotografijami v osmih vsebinskih sklopih, ki predstavljajo:

- uvod oz. začetek gorske reševalne službe,
- njeno organiziranost skozi čas,
- tečaje, vaje in usposabljanja,
- reševalne, poizvedovalne in iskalne akcije,
- opremo,
- današnjo Gorsko reševalno zvezo in njene komisije,
- društva in postaji,
- ter na zadnjem panoju dejavnosti, ki se jim posvečajo reševalci, ko ne zvoni številka 112.

V upanju, da smo ga tudi s postavitvijo razstave dostojno obeležili, sodelavci iz muzeja iskreno čestitamo gorskim reševalcem ob njihovem jubileju.

Slovenski planinski muzej; Elizabeta Gradnik, avtorica razstave
Foto Silvo Kokalj