NOVICE  

Udeleženci:
Irena Mrak (vodja), AO PD Tržič,
Mojca Švajger, AO PD Tržič,
Tomaž Goslar (zdravnik), PD Ljubljana-Matica.

Trajanje odprave: od 4. junija do 2. avgusta 2012.

Predstavitev alpinistične odprave Karakorum 2012.

Spantik sicer velja za enostavno dostopen sedemtisočak in je vedno bolj priljubljen cilj komercialnih, vodenih odprav.
Sezona vzponov se začne šele sredi julija, ko je tako dostop do baze Karvan po ledeniku Chogo Lungma varnejši, prvi del vzpona na goro (do ca. 5400 m) pa poteka po kopnem grebenu. Takrat višinski nosači na najbolj zahtevnih mestih pritrdijo fiksne vrvi.

V juniju 2012 smo bili prva odprava, ki se je lotila gore, načrtovali pa smo hiter vzpon po normalni smeri. Na poti do baze je bilo še ogromno snega, tako, da je bilo potrebno varovati nosače pri prečkanju ledenika. V bazi Karvan je bilo ob našem prihodu še slab meter snega, le najbolj izpostavljeni predeli so bili kopni, kamor smo lahko postavili šotore. Vzpon na goro je sicer potekal gladko, vendar od baze do vrha in nazaj v globokem snegu in ob izogibanju številnih ledeniških razpok. Normalna smer na Spantik je sicer tehnično manj zahtevna, utrudljiv pa je ca. 8 km dolg greben med 5400 in 6400 m z vmesnima strmima odsekoma, kjer so običajno v sezoni pritrjene fiksne vrvi. Spremljalo nas je dokaj ugodno vreme, a spremenljivo, kar nam je otežilo predvsem zadnjo uro vzpona na vrh, ki je potekal v snežnem metežu. Vrh smo dosegli vsi trije ob 22. 6., ob 13.30. Sneženje je oviralo tudi sestop v bazo. Slednjo smo zapustili 26. 6., in nadaljevali pot proti bazi pod Gašerbrumom I na ledeniku Baltoro.


Na vhu Spantika (7027 m), foto Tomaž Goslar

Časovnica vzpona na Spantik:
14. 6. postavitev baze (Karvan 4300 m) nad ledenikom Chogo Lungma
16. 6. vzpon do 5400 m, postavitev tabora, nočitev
17. 6. vrnitev v bazo in počitek
19. 6. vzpon na 5400 do že postavljenega tabora
20. 6. vzpon do 6000 m
21. 6. vzpon do 6400 m
22. 6 vzpon na vrh in nočitev na 6400 m
23. 6. sestop v slabem vremenu do 5400 m
24. 6. vrnitev v bazni tabor
26. 6. odhod proti vasi Arando

6. 7. smo postavili bazo pod Gašerbrumom I, in takoj začeli z raziskovanjem možnosti vzpona bodisi po španski ali jugoslovanski smeri. Vse ostale odprave so imele v načrtu vzpon po normalni smeri, v klasičnem himalajskem slogu. Do našega prihoda v bazo so uspeli postaviti T2 na 6400 m, največjo težavo pa je letos predstavljal vzpon preko ledenika do T1, za katerega je večina potrebovala od 7-11 ur, saj so bile odprte številne široke razpoke, ki so zahtevale veliko mero pazljivosti.
8. 7. se je Tomaž Goslar vrnil v dolino preko prelaza Gondogoro La. Z Mojco sva ta dan raziskali možnosti vzpona na GI po smeri prvih pristopnikov iz leta 1958. Izkazalo se je, da je vzpon preveč tvegan predvsem zaradi dejstva, da gre še vedno za zaprto območje, ki ga nadzorujeta tako pakistanska kot tudi indijska vojska. Do nadaljnjega so tako vzponi v tem delu območja ledenika Abruzzi prepovedani.
Glede na zbrane informacije in vremenske razmere sva se odločili za poskus v alpskem slogu po normalni smeri. V noči z 9. na 10. 7. sva šli proti T1 na 5900 m in nato naprej proti T2 na Gašerbrum La (6400 m). S seboj sva imeli vse potrebno za nadaljevanje vzpona proti vrhu. Japonski ozebnik je bil še brez fiksnih vrvi, kar je obetalo možnosti alpskega vzpona. Ponoči se je vreme poslabšalo in po dnevu čakanja v sneženju sva se odločili za sestop v bazo. Vse do 20. 7. vreme ni omogočalo vzpona na vrh, kljub temu smo vse odprave glede na sicer precej nasprotujoče si napovedi poskušale, a tako na GII kot GI nismo prišli dlje od T2. Odločili sva se podaljšati bivanje v bazi za teden dni, in 24. 7. še tretjič poskusili. Kljub dobri vremenski napovedi se je vreme 25. 7. spet poslabšalo, kar je pomenilo sestop v dolino in odhod domov. Zaradi službenih obveznosti bivanja v Pakistanu nisva mogli več podaljšati. 28. 7. sva zapustili bazo in se preko prelaza Gondogoro La vrnili v dolino.

Časovnica vzpona na GI:
6. 7. postavitev baze
8. 7. preverjanje možnosti vzpona po ameriški smeri
10. 7. vzpon do T1 na 5900 m - normalni pristop
10. 7. vzpon na Gašerbrum La (6400 m)
12. 7. sestop v bazo
13. 7.-17. 7. baza; sneženje
18. 7. vzpona na T2
19. 7. poslabšanje s sneženjem
20. 7. sestop v bazo
21. 7.- 4. 7. baza; sneženje
25. 7. vzpon na T1
26. 7. ponovno poslabšanje s sneženjem; sestop v bazo
28. 7. sestop preko Gondogoro La
30. 7. Machulu
2. 8. prihod domov

V letošnji poletni sezoni Gašerbrum I ostaja brez pristopa na vrh. Po najinem odhodu iz baze je končno nastalo težko pričakovano vremensko okno, ki je omogočilo vzpon na bližnji GII (španska odprava in iranski plezalec) ter na Broad Peak in K2.
Letošnja poletna sezona je bila z vremenskega vidika za Karakorum dokaj nenavadna, ključ do uspeha pa je bilo čakanje - le odprave, ki so imele dovolj časa, so bile na koncu tudi uspešne. Kot vodja odprave ocenjujem, da je bila predhodna aklimatizacija in potem poskus na 8000 m v alpskem slogu dobra odločitev, kar velja prakticirati tudi v prihodnje.

Zdravniško poročilo
Na srečo člani odprave nismo imeli večjih zdravstvenih težav. Razen blažjih oblik višinske bolezni, prehladov, žuljev in zagnojenih nohtov, kjer je bila potrebna odstranitev dela nohta, smo bili večinoma zdravi.
Veliko več dela je bilo z nosači in domačini, ki ob prihodu tujcev pogosto poiščejo zdravniško pomoč ali nasvete. Oskrbeli smo veliko žuljev, zašili nekaj ran, pomagali pri višinski bolezni, snežni slepoti, izčrpanosti in alergičnih reakcijah. Z nasveti glede nadaljnje zdravstvene oskrbe pa smo svetovali več vaščanom predvsem v vasi Arando.

Za konec se najlepše zahvaljujemo PZS za podporo akciji.

Zapis: Irena Mrak in Tomaž Goslar
Fotografije: Irena Mrak, Tomaž Goslar, Mojca Švajger