NOVICE  

Markovičeva je že drugič zapored sezono končala kot skupna zmagovalka svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji. Ptujčanka, ki bo konec tedna dopolnila 25 let, je v napetem finalu na umetni steni v športni dvorani na Zlatem polju v Kranju premagala vso konkurenco in ubranila naslov skupne zmagovalke.

Kako bi ocenili razplet finalne tekme svetovnega pokala v Kranju?
Občutki so res super. Zaključek sezone lepši ne bi mogel biti. Trikrat slišana Zdravljica v dvorani na Zlatem polju je res super nagrada za konec sezone. Kaj naj rečem? Bil je kar naporen in stresen vikend, ki sem ga pričakovala že kar nekaj časa, ampak vse se je izšlo res vrhunsko.

Bo sledilo kaj počitka?
Zdaj me čakata še dva tedna plezanja in zaključek sezone z državnim prvenstvom in s plezalnimi dnevi v Kranju in potem bo malo časa za počitek.

Ali je ostalo še kaj motivacije za prihodnjo sezono po osvojenih naslovih skupne zmagovalke?
Sem ena redkih tekmovalk, ki je drugič zapored ohranila naslov skupne zmagovalke v težavnosti. Mislim, da motivacija za naprej ostaja in so še številni izzivi, kot denimo svetovno in evropsko prvenstvo, svetovne igre, tudi svetovni pokali in skupne zmage v težavnosti ali balvanih. Pri plezanju mi je ravno to najlepše, ker so vedno zaloge. Vsaj jaz vidim področja, kjer lahko še napredujem. To je tisto, kar mi vsako leto znova in znova vliva moč in motivacijo, da stvari izboljšam in pripeljem na še višjo raven.

Dvojno zmagoslavje Slovenije v Kranju: Mina prva, Maja Vidmar tretja; druga pa Japonka Momoka Oda

Najboljše v skupnem seštevku v svetovnem pokalu v težavnosti, foto obeh Stanko Gruden

Sezone niste končali kot najboljša le v težavnosti, temveč tudi v kombinaciji?
Nastopati v balvanih in težavnosti ter biti povsod povsem v vrhu ni ravno enostavno. Sicer se zadnje čase vse več tekmovalk odloča za to in je boj tudi v kombinaciji precej napet, predvsem pa moraš čez celo leto pokazati vrhunsko formo in vsestransko pripravljenost. Iskreno upam, da bo tudi kombinacija dobila močnejšo veljavo v prihodnjih letih, ker je treba za zmago v vseh disciplinah pokazati več konstantnosti in zelo dobre pripravljenosti skozi vse leto.

Čemu gre zasluga za sijajno sezono?
Rezultati ne pridejo kar sami od sebe ali jih prinesejo Marsovčki. Za vse je treba trdo delati. Predvsem bi rekla, da je zaslužna res moja velika strast in predanost plezanju in da to počnem s srcem in mi je vsak dan plezanja nagrada. Drugače pa brez trenerja Romana Krajnika, selektorja Simona Margona in podpore Slovenian climbing teama zagotovo ne bi šlo, kombinacija vsega skupaj je vrhunska.

Kako ocenjujete letošnjo sezono?
Leto se je razpletlo vrhunsko. Res pa je tudi, da sem že v tekmovalno sezono vstopila z odlično formo, rezultati so padali kar eden za drugim, tako v balvanih kot v težavnosti sem bila res vrhunsko pripravljena in tudi verjela sem v to formo. Nato pa se je avgusta zgodil ta nesrečni München, kjer sem si zlomila prst na roki. Kljub temu da poškodba ni bila na najbolj pravem mestu, je izziv, ker sem se prvič znašla v takšnem položaju. Prav zaradi poškodbe je bilo nadaljevanje sezone precej bolj napeto, kot če bi se 'sprehajala' po smereh, kar verjamem, da bi se, če ne bi bilo poškodbe. Do konca sezone sem se zato morala marsikdaj veliko bolj potruditi, stisniti zobe, česar prej nisem bila vajena. Tudi psihični pritisk je bil večji. Poškodba mi je dala dodaten izziv, da sem zrasla tako kot tekmovalka kot tudi sama borka na tekmovanjih.

Bi se dalo v finalu Kranja splezati še višje v smeri in se dotakniti vrha?
Kranjske smeri v finalu nisem odplezala tako, kot sem sposobna. Vem, da bi lahko stisnila še precej več. Mislim pa, da sem glede na okoliščine in precej treme vseeno zelo dobro odplezala. Ves čas sem se zavedala, da oprimke prijemljem za vsaj eno četrtino premočno, ampak ni šlo drugače. Z zanimanjem sem spremljala nastop Jain Kim. Vedela sem, da sama nisem pokazala ravno najboljše in najbolj briljantne predstave in da je Jain zelo dobro pripravljena. Ampak med opazovanjem njenega plezanje sem videla, da se bori z zelo podobnimi težavami in tremo.



Ali plezanje omogoča spodobno življenje in normalen trening?
Če si v bistvu res tako skromen, kot sem jaz, se za silo da. Ob tem pa moramo upoštevati, da nizam vrhunske rezultate iz tekme v tekmo, slabše kot četrtega mesta v težavnosti si nisem privoščila. S takšnimi rezultati pa moraš res, res skromno živeti oz. še imeti podporo od doma in še kje drugje, da se preživi samo s plezanjem. Mislim, da ni to ravno sanjska služba.

Kdo vas je navdušil za plezanje?
Sama. Ko sem se seznanila s plezanjem, na Ptuju še ni stala nobena umetna plezalna stena. Po naključju, ko sem obiskovala očeta na atletskem stadionu, sem šla mimo promocijske plezalne stene, postavljene ob tednu športu, široke štiri in visoke osem metrov. Na njej so bile postavljene štiri smeri in sem z veseljem poskusila in mi je bilo zelo všeč. Plezanje na Ptuju je bilo zelo v zametkih. Da sem sploh lahko plezala, je bilo precej težav. Z 12 leti sem tako varčevala žepnino, da so me starši peljali v Maribor ali Laško, pozneje sem šla tudi na štop, marsikakšno žepnino za malico sem nato žrtvovala za oprimke ali za kakšno zaplato stene, da sem se lahko vsaj malo premikala.