Začetek 2. svetovne vojne je preprečil intenzivno delovanje tukajšnjih
društev, po priključitvi Primorske, po letu 1947, pa se je društvena dejavnost
ponovno obudila, predvsem pa pohodništvo. In davnega leta 1952 je bil v Sežani
Ustanovni zbor PLANINSKEGA DRUŠTVA SEŽANA. Iz zapisnika je razvidno, da je bil
namen društva predvsem ta, da se ljubitelji gora razvedrijo ob krasotah hribov,
gozdov in potokov, brez medsebojne tekmovalnosti in brez doseganja rekordov ...
V programu so na petkovi slovesnosti med drugim sodelovali Oktet Zven iz Črnuč, kvintet trobil
Glasbene šole Sežana, Planinska skupina Nahrbtnik iz Vrtca v Sežani, Orffova skupina
iz OŠ dr. Bogomirja Magajne v Divači, in
Dramska sekcija TKŠD Urbanščica iz Vrem; vse zbrane pa so nagovorili govorniki
predsednica PD Sežana Vanda Femc, predsednik Planinske zveze Slovenije Bojan Rotovnik
in župan Občine Sežana Davorin Terčon.
Ob takih slovesnostih je tudi čas, da se najzaslužnejšim
tudi zahvalimo. Tako so se tudi v sežanskem planinskem društvu zahvalili. Ljudmila
Mavrič in Franc Fabčič sta prejela društveni pohvali za njuno dolgoletno
delovanje v društvu in s tem postala častna člana društva, saj sta presegla
častitljivih devetdeset let, Jožica Milavec pa je prejela pohvalo za 60-letno
delovanje v planinskem društvu.
Na koncu so vsi skupaj zapeli še 'Na planincah luštno biti'
ter druženje nadaljevali ob obujanju spominov.
V nadaljevanju si preberite tudi govor predsednice PD Sežana.
Pripravila Zdenka Mihelič
Ob nagovoru predsednice društva Vande Femc, foto Olga Knez
Ko si v dolini oprtamo nahrbtnike in obujemo
planinske čevlje, nas vedno preveva tisti prijeten občutek vznemirjenja in
pričakovanja pred načrtovano turo. Le kakšna bo naša pot? Bo vzpon strm? Kje se
nam bodo začeli odpirati prvi lepi razgledi? Kakšno vreme nam bo ta dan
naklonila narava?
In potem se odpravimo. Prek senčnih gozdov in s
soncem obsijanih travnikov. Prek strmih skalnih skokov in lagodno položenih
poti se vzpenjamo proti vrhu, uživamo v čarobnosti okolja, ki nas obdaja, si na
vrhu s ponosom sežemo v roke, še kakšno rečemo o prehojeni poti in se zazremo
naprej, kjer se nam v daljavi kažejo novi vrhovi in z njimi novi izzivi.
Prav takšna je, spoštovane članice in člani
Planinskega društva Sežana, planinke in planinci, spoštovani vsi ostali gostje,
tudi pot, po kateri hodi naše društvo.
Zdaj že davnega leta 1952 smo si oprtali nahrbtnik
in stopili na pot, za katero nismo natančno vedeli, kam nas bo popeljala.
Stopili smo korajžno in zagnano, tako kot stopi vsak mladi planinec, ki si
vedno znova želi poseči po višjih vrhovih. Nismo se ozirali na vreme. Naj je na
našo pot sijalo sonce, ali pa nas je za kratko obdala megla. Šli smo samo
naprej in, kar je za nas najbolj naravno in samoumevno, šli smo navzgor.
Pridruževalo se nam je vse več Kraševk in
Kraševcev, ter planincev iz drugih krajev, ki so želeli v naši družbi odkrivati
čare gorskega sveta. Vse več je bilo takih, ki so želeli pomagati pri razvoju
našega društva. Takih, ki so radi ponudili svojo roko, znanje in izkušnje zato,
da je tudi na območju med Trsteljem, Vremščico, Slavnikom in Kokoško planinska
organizacija našla svoje mesto.
Vsaka planinska pot je nadvse raznolika. Tudi naša
ni nič drugačna. Da bi pokrili čim večji spekter gorniških dejavnosti, smo,
zahvaljujoč mnogim, ki so znali in želeli del svojega prostega časa nameniti
tej lepi dejavnosti, ustanovili različne društvene odseke. Vodniški,
markacijski, mladinski, alpinistični in odsek za varstvo gorske narave so in še
oblikujejo ter usmerjajo naše delo, skrbijo za to, da društvo v svojem okolju
pušča viden pečat in privablja nove člane....sopotnike na naši poti.
V šestdesetih letih, kolikor že traja naš vzpon,
smo ljubitelje gora popeljali na neštete pohode in planinske ture, organizirali
mnoga družabna srečanja - najbolj znano je tisto vsakoletno na Vremščici, ki se
ga z veseljem udeležujejo predvsem naši najmlajši člani, označili in uredili
dolge kilometre planinskih poti, obnovili nekdanjo obmejno stražnico na Kokoši
in v njej odprli našo planinsko kočo. Našteti prav vse, kar nam je v
šestdesetih letih uspelo, je skoraj nemogoče, tako kot bi bilo zelo težko
zahvaliti se vsakemu posamezniku, ki je k temu pripomogel. To niti ni naš
namen. Društvo je lahko močno in uspešno le kot celota. Celota, ki s tradicijo
samo zori in se krepi.
Ja, po navadi se vzpon na gorski turi po nekaj urah
konča. Sledi zaslužen počitek ob prostranih razgledih in vrnitev v dolino. Mi
nocoj praznujemo in počivamo. A ne na lovorikah. Skupaj zremo proti novim ciljem
in si postavljamo vedno nove izzive. Bi si morda lahko zategnili vezalke na
gojzarjih in previdno sestopili? Morda. A ne bomo. Prezgodaj je še za to. Gremo
kar naprej navzgor. Našega vzpona še ni konec.
Spoštovani gostje. Vsem, ki z nami hodite po isti
poti, vsem, ki nas drugače spremljate in podpirate, se iskreno zahvaljujem in
vam čestitam ob našem skupnem jubileju.
Vanda Femc,
predsednica PD Sežana
|