Peta plezalna tura je bila namenjena plezanju v enem od najbolj razvpitih alpinističnih ciljev v Evropi - Eigerju. Klasično smer so premagali od 17. do 19. novembra, celotna akcija pa je potekala od 15. do 20. novembra 2012.
Udeleženci:
Luka Lindič
(organizacijski vodja izleta), Luka
Krajnc (organizacijski pomočnik) in Tadej Krišelj.
Peta plezalna tura je bila
namenjena plezanju v enem od najbolj razvpitih alpinističnih ciljev v Evropi.
Eiger je bil izbran zato, ker smo želeli prvo leto zaključiti s plezanjem v
steni, ki terja resen in odgovoren pristop. Ekipa je bila tokrat le polovična. Luka
Stražar in Nejc Marčič sta počivala po zelo uspešnem plezanju v Nepalu, Nejc
Pozvek pa resno zaključuje študij.
Nosilci akcije so dobro
zdržali pritisk zloglasnega cilja in v naprej določen datum vzpona ter nekaj
spletnega provociranja. Res je dandanes moderno v Alpe oditi takrat, ko so
razmere »idealne« in socialna omrežja prepredena z informacijami. Vendar je
bila naša ideja prav v tem, da se držimo zastavljenega plana in se s tem
preizkusimo tudi v sposobnosti optimalnega izkoristka razpoložljivih razmer v
izbranem času. Ta vrlina je pomembna pri vseh organizacijsko zahtevnih akcijah,
ki ne dopuščajo sprenevedanja in mencanja, saj organizirana skupina vsekakor
deluje nekoliko drugače kot svobodnjaški posameznik.
Naš namen je bil v celoti
dosežen. Z zadovoljstvom lahko zapišem, da so se fantje dostojno izkazali in
vztrajali v prostem plezanju kljub temu, da so jih razmere prisilile v veliko
daljše plezanje kot so sprva pričakovali.
Akcijsko poročilo v nadaljevanju je napisal Luka Krajnc.
Marko Prezelj AKCIJSKO POROČILO
Po »odpravarsko« smo se držali našega
pol leta prej določenega datuma za 5. akcijo SMAR in se v okrnjeni zasedbi, a
polni zagona odpeljali proti Interlaknu. Deževnemu obdobju v preteklih tednih
je sledilo izboljšanje pred našim
odhodom in ugodna vremenska napoved za prihajajoče dni. Podrobnih informacij o
plezalnih razmerah v Eigerju nismo imeli, zato se nam je celo pot po glavi
motalo nešteto vprašanj in teorij o razpletu dni, ki so pred nami. Naslednje
popoldne smo s Kleine Scheidegga odšli pod steno preveriti dejansko stanje in
opazili, da v snegu ni nobenih sledi o predhodnih vzponih. Pod steno smo
naleteli na nepredelan suh sneg, a po tihem še vedno upali, da je višje v steni
bolje. S slutnjo po ne najboljših razmerah, je bilo ob pakiranju opreme večer
pred začetkom vzpona zaznati dobršno mero pozitivne napetosti in pričakovanja.
Sprva smo imeli še nekaj dileme glede izbire smeri, a smo se kmalu soglasno
odločili, da bo v danih razmerah prost vzpon prek klasične smeri, primerna tura
za resno spoznavanje s steno v kateri nihče od nas še ni plezal.
Naslednje jutro smo ob prvi svetlobi
začeli s plezanjem in že v prvih raztežajih je bilo jasno, da naša naloga ne bo
tako enostavna kot je izgledalo na prvi pogled. Da so razmere daleč od idealnih
je ugotovila tudi lokalna naveza, ki je priplezala za nami in se brez večjih pomislekov, čez okno v
steni, po železniških tirih odpravila nazaj proti dolini. Z uporabo drytooling
tehnike smo prosto preplezali »težko poč« ter si po »Hinterstoiserjevi prečki«
že v temi uredili bivak v »lastovičjem gnezdu«.
Naslednji dan smo nadaljevali z
gaženjem nepredelanega snega, ki je segal nad kolena, preko prvega in drugega
snežišča. »Rampa« je postregla z zahtevnimi prosto plezalnimi detajli. Večino
snega v smeri je bilo neuporabnega za plezanje, zato je bilo potrebnega veliko
čiščenja, ter plezanja z orodji in rokami po skali. Zaradi kratkega dneva in
počasnega napredovanja nas je na vrhu »rampe« zopet ujela tema in uredili smo
si bivak na eni izmed polic pred »prečnico bogov«.
Zaradi nepredvidenega trajanja vzpona,
nam je tretje jutro zmanjkalo plina in hrane. Preko »prečnice bogov« in »pajka«
smo nadaljevali plezanje do izstopnih kaminov. Kljub temu, da nas je že lovila
tema smo se uspešno uprli uporabi fiksnih vrvi in nadaljevali s prostim
plezanjem do vrha stene. Seveda bi nam uporaba fiksnih vrvi prihranila
marsikateri napet trenutek in kar nekaj časa, a smo raje stavili na ustrezen
stil kot na popularno hitrost.
Mogoče (ni)smo pogledali v prihodnost
in doživeli odlično izkušnjo, ki je dobro preizkusila našo psihofizično
pripravljenost, ter med nami spletla še trdnejšo vez, ki bo služila kot osnova
za zahtevne vzpone v prihodnje. Kljub temu, da ima Klasična smer že kar nekaj
slovenskih ponovitev, pa lahko povsem proste vzpone še vedno preštejemo na
prste ene roke. Ugotovili smo tudi, da so klasične smeri v zahtevnih razmerah
še vedno lahko izziv in velik zalogaj za vsakega alpinista.
Klasično
(Heckmair, Harrer, Kasparek, Vorg ) smer
v Eigerju (VI, M6, 6a, 1800 m) smo v treh dneh od 17. do 19. 11. 2012
prosto preplezali Luka Lindič,
Tadej Krišelj
in Luka Krajnc.
Iskrena
zahvala Planinski zvezi Slovenije za pomoč in podporo.
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Foto arhiv SMAR
steno smo
naleteli na nepredelan suh sneg, a po tihem še vedno upali, da je višje v steni
bolje. S slutnjo po ne najboljših razmerah, je bilo ob pakiranju opreme večer
pred začetkom vzpona zaznati dobršno mero pozitivne napetosti in pričakovanja.
Sprva smo imeli še nekaj dileme glede izbire smeri, a smo se kmalu soglasno
odločili, da bo v danih razmerah prost vzpon prek klasične smeri, primerna tura
za resno spoznavanje s steno v kateri nihče od nas še ni plezal.
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih