PZS: Planinski dosežki v gorah in dolini

četrtek, 28. februar 2013, ob 0. uri, ogledov: 3573

Planinski dosežki v gorah in dolini

Splošno \|

Objavil(a): Zdenka Mihelič
	Govor predsednika Planinske zveze Slovenije Bojana Rotovnika na slavnostni akademiji Planinske zveze Slovenije ob 120. obletnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva. Ljubljana, 27. 2. 2013, ob 19. uri, Linhartova dvorana Cankarjevega doma.
Planinski dosežki v gorah in dolini Spoštovani predsednik Republike Slovenije gospod Borut Pahor, cenjeni bivši predsednik Republike Slovenije gospod dr. Danilo Türk, spoštovani predstavniki vlade in sorodnih organizacij, cenjeni častni člani, nekdanji predsedniki Planinske zveze Slovenije, gospe in gospodje, drage planinke in planinci! Tempo nocojšnje slavnostne akademije je bil ves čas zložen. K temu je nedvomno pripomoglo sedem sogovornikov, ki so s svojo pripovedjo o življenju z gorami povedali, zakaj je planinstvo za vse nas lahko način življenja. Racionalni kot smo planinci, bi lahko moj govor tudi izpustili, a bi vam vseeno rad - v zahvalo za skupaj preživeti večer in za dolgoletno zvestobo goram - povedal, zakaj je tudi meni lepo v gorah in zakaj z veseljem opravljam funkcijo predsednika Planinske zveze Slovenije. Smo torej na vrhu nocojšnje prireditve, na točki dopolnjene samouresničitve, na kateri se je hočeš nočeš treba zaustaviti: vsaj za hip, za trenutek nujno potrebnega pogleda v samega sebe. V planinskem jeziku to pomeni, da smo na stojišču, če hočete na varovališču, ki nam omogoča pregledno razvedanje: kje smo? kaj smo prispevali slovenstvu in planinstvu na splošno? ter kam gremo? Doseženo je napotek vodniku (k prihodnosti), da bo šel za svétom in bo z lastno vodljivostjo (izbiro dejanske poti in smeri) hodil, plezal, smučal proti cilju: varnejšemu spoznavanju in odkrivanju gora ter samega sebe. Že v osemnajstem, zlasti pa v sredini in ob koncu 19. stoletja smo Slovenci bili zraven, ko se je začelo iskanje planinskih tovarišev in njihovo združevanje. Gre za zgodovinski in sociološki pojav, ko so posamezni somišljeniki stopili skupaj in na različnih koncih Evrope ustanovili prva planinska društva. Motivi obiskovanja so se odtlej spremenili skladno z razvojem človekovega odnosa do narave. Danes prevladujejo želja po gibanju v naravi v prostem času, skrb za izboljšanje in ohranjanja zdravja ter doživljanje gora. Poleg odkrivanja neznanega in novega so pogosti motivi tudi želja po samopotrjevanju, begu v samoto in temu nasprotna želja po hoji v skupini. Naj spomnim, da je bila najvišja gora Slovenije, Triglav (2864 m), z vrha prvič dokumentirano opisana osem let pred Mont Blancom (4810 m), najvišjim vrhom Alp in 22 let pred najvišjim vrhom današnje Avstrije, Velikim Klekom (3798 m). Domačini so se na Triglav povzpeli na pobudo Žige Zoisa - sponzorja (ki jim danes očitamo vse prej kot prijazne stvari) in tako nevede začeli tradicijo današnjih komercialnih odprav ter zahtevne dejavnosti poklicnih gorskih vodnikov. Dvajset let kasneje je Valentin Stanič v gore hodil brez vodnika in pozimi. Nezaslišano za tedanji čas! In še - duhovnik, izobražen po vrhu! Danes ga opisujemo kot začetnika zimskega in modernega alpinizma v Vzhodnih Alpah. Bil je Slovenec. Tudi njegovi alpinistični nasledniki tega spoštljivega in prvinskega odkrivanje gora in človeka so v zadnjih desetletjih v samem svetovnem vrhu. Z uspešno odpravo na Everest leta 1979 smo končali obdobje velikih ekspedicij, s smučanjem z Annapurne pustili za seboj klasično pristopanje na osemtisočake, v gorstvih po svetu pa smo utrdili alpski slog in utrli solo plezanje (hitro, lahkotno in z veliko tehničnega znanja) po najbolj odločnih linijah najvišjih in najtežjih sten. Slovenski alpinizem je v svetu znan in prepoznaven. Vedno bolj pa je prepoznavno tudi slovensko športno plezanje, kjer - zlasti v ženski in mladinski konkurenci - osvajamo prva mesta v svetovnem pokalu. Pred natanko stodvajsetimi leti pa je bilo - nedaleč stran od tod, na mestu, kjer danes stoji veleblagovnica NAMA - ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD). Takoj se je lotilo označevanja poti, začeli so tudi s kulturnim in znanstvenim delom. Že prvo leto sta bili ustanovljeni Kamniška in Savinjska podružnica, postavljeni so bili organizacijski temelji današnjih planinskih društev. Takoj po ustanovitvi SPD je začel izhajati Planinski vestnik, ki ni bil le društveno glasilo, temveč narodna, kulturna, strokovna in naravovarstvena revija. Danes ima v slovenskem kulturnem prostoru prav posebno mesto (s kulturo si deli tudi rojstni dan - 8. februar), saj izhaja tako rekoč nepretrgoma in je ena od najstarejših revij z gorniško tematiko na svetu in hkrati najstarejša slovenska revija, ki še izhaja. Z besedo smo ravnali skrbno in vztrajno. Tako ravnamo tudi z zapuščino in dediščino predhodnikov. O tem najbolje priča leta 2010 odprti Slovenski planinski muzej v Mojstrani, ki s stalno zbirko Vzpona na goro seznanja številne obiskovalce z našimi dosežki, vrednotami in ustvarjalnostjo. Večina od 278 sedanjih planinskih društev ima več desetletno tradicijo, kar je najboljši kazalec uspešnosti delovanja, razširjenosti in tudi vpetosti v življenje domačega okolja. Planinska društva si v obliki izjemne količine prostovoljnega, brezplačnega, prostočasnega, strokovnega dela prizadevamo za to, da bi bilo planinstvo v svojih treh poglavitnih pojavnih oblikah (šport otrok, mladostnikov in mladih, rekreativni in tekmovalni šport) kar najbolj dostopno čim širšemu krogu ljudi vseh starosti. S projekti kakovostne množičnosti lovimo ravnotežje med pristnimi doživetji in obvladljivimi vplivi na naravo. Planinska društva se zavedamo pomena delovanja v smislu civilne družbe - s svojim delovanjem si prizadevamo za dobrobit skupnosti v celoti (zato tudi vzdržujemo več kot 9000 km planinskih poti in oskrbujemo 176 planinskih koč in bivakov). Za učinkovito delovanje v duhu civilne družbe pa je predpogoj demokratična družba z visoko razvito demokratično zavestjo, kar se odraža v odnosu država : civilna družba. V urejenih razmerah postane civilna družba enakopravni partner države in ne njen tekmec. Žal ugotavljamo, da v primeru planinstva, ki je že velikokrat doslej prepoznano kot »del identitete slovenskega naroda« (Kristan 1993, 25), temu ni tako. Naj navedem najbolj ilustrativen primer: planinska organizacija kot posebno vrednoto in enega temeljev svojega delovanja razvija prostovoljno delo svojega članstva na vseh ravneh in v vseh oblikah planinske dejavnosti. Prostovoljstvo je za marsikaterega člana pomemben del življenjskega poslanstva in samouresničitve. Že prostovoljstvo samo je na lestvici vrednot precej visoko, planinsko prostovoljstvo, ki prispeva k varnosti v gorah, pa še posebej. Planinska organizacija v svojem vzgojnem poslanstvu ponuja spoznavanje izkušnje reševanja problemov, izkušnjo napora, izkušnjo spoznavanja (dovoljenih) meja, izkušnjo odrekanja in ponosa ter izkušnjo medgeneracijskega sožitja. In to počnemo že dolga desetletja, preizkušeno v praksi, prilagojeno slovenski pokrajini in slovenskemu človeku, ter konkurenčno v primerjavi z alpsko soseščino. Pa vendar smo doma iz leta v leto potisnjeni v položaj, v katerem zveza in društva tekmujemo med seboj in z ostalimi ponudniki potrošniškega adrenalina za javno priznanje in koristnost svojih programov in temu ustrezna javna sredstva, kar je skrajno nemotivacijsko. Očitno je, da vsi skupaj rabimo metodo nahrbtnika - vsem odločevalcem je treba splezati na hrbet in izvajati nenehen pritisk, da bodo vendarle sprejeli odločitve, ki jih terjamo že leta in leta. Zgodovine slovenskega naroda ni mogoče razumeti brez planinstva in odkrivanja gora, ki sta tisočletja navdihovala naše prednike, današnje Slovenije pa ne brez nazorskih tokov, ki so vplivali na oblikovanje sodobne zavesti ljudi. Zato je treba vnovič odkriti in ovrednotiti korenine naše samobitnosti in nenadomestljivo vlogo pri oblikovanju slovenske nacije. Spoštovani! Tako kot se obiskovanje gora vedno začne z nerodnim uvajanjem, temu sledijo dejanja mojstrske dobe in nato čas umirjanja strasti in razkošnih spominov. Vsa doživetja, dobra in slaba, si lahko naložimo le na svoja pleča, lahko pa se odločimo za navezo sodelovanja, spremljanja in izmenjave izkušenj. Organizirano planinstvo danes intenzivno išče odgovore na naraščajočo individualizacijo obiskovanja gora in aktivno sodeluje pri razvoju sonaravnega športa in turizma v slovenskih gorah. Planinska društva in Planinska zveza Slovenije pri tem ponujajo stodvajsetletne izkušnje, sveže znanje in zavidljiv ugled. Celovitost planinskega usposabljanja, ki vključuje gibanje s hojo, plezanjem, smučanjem in kolesarjenjem, varnost ter doživljanje in varovanja gora, je ena temeljnih razpoznavnih značilnosti slovenske planinske organizacije. Znanje je vsekakor pomembno. Toda še veliko pomembnejša je njegova koristna uporaba za na primer preprečevanje nesreč. Vložek v preventivo se nam večkratno obrestuje! Usposabljanje je tudi veliko več kot le osvajanje znanja in veščin za doseganje (ozkih) gorniških ciljev. V planinski organizaciji imata pojma vzgoja in izobraževanje svojstven pomen: če pomeni izobraženost obvladovanje določenega znanja ali spretnosti, pomeni vzgojenost zavedanje pomena in upoštevanje naučene vsebine in dosledno uporabo v praksi. Zato pregovor pravi, da ni težko biti dober alpinist, težko pa je postati star alpinist ... Za planinstvo veljajo splošna etična merila, ki pa so v gorah še bolj izbrušena in opazna. Za ocenjevanje ravnanj v gorah so na voljo številni domači in tuji zgledi, tako ima Planinska zveza Slovenije od leta 1973 Častni kodeks slovenskih planincev. Samozavestno lahko trdimo, da naše - slovenske - rešitve in izoblikovane vrednote v ničemer ne zaostajajo. Ta starožitnost pa ni večna, ampak je vsakdan in z vsakim planinskim dejanjem na preizkušnji. Zato je treba gojiti kulturo življenja, ustvarjalnosti in povezovanja. Vsak vzpon na goro terja nekaj planinske trme in veliko vztrajnosti, podkrepljene z znanjem in izkušnjami. V planinski organizaciji bomo na podlagi dosedanjih stodvajsetletnih izkušenj, pridobljenega znanja ter vztrajnostjo v prihodnje iskali in tudi razreševali pomembne izzive, med katere uvrščamo: v obdobju splošne specializacije in globalizacije sveta ostati krovna organizacija za večino dejavnosti, ki se odvijajo v gorskem svetu, ohraniti prostovoljnost delovanja kot temeljno prvino delovanja organizacije, ob vedno večji obremenitvi gorske narave aktivno izvajati in sodelovati v procesih trajnostnega razvoja, s privlačnim programom skrbeti za ohranjanje in krepitev članstva, posebno še med mladimi, z ustrezno planinsko ter plezalno infrastrukturo in predvsem s preventivo skrbeti za večanje varnosti obiskovalcev gora ter v sodelovanju z državnimi organi zagotoviti planinstvu spodbudnejšo zakonodajo in ugodnejše pogoje za delovanje. Cenjeno poslušalstvo, spoštovano članstvo doma in po svetu! Joža Čop je rekel, da smo korak pod vrhom, še vedno bližje dnu, kot vrhu. In vrh ni razposajen vrhunec, je samo najvišja točka tega dne, čez katero pelje pot v dolino in zadovoljen vsakdan. Živeti zadovoljno in izpolnjeno, pa je težko: veliko lažje je slediti gibom razburljivih, a ne doživetih filmskih podob. Edvard Kocbek je leta 1951 v Črni krizantemi zapisal: »Planine so mu prebudile občutek, ki ga ni mogoče posredovati, vsi resnični gorniki ga dobijo in nihče med njimi ga ne more izraziti. Zato je toliko srečne samote v njih.« Meni so slovenske gore in planinska druščina dale veliko. Zato sem hvaležen, da sem lahko del velike planinske družine, ki obeta, da bo s svojo domoljubnostjo, drznostjo in predanostjo še naprej ohranjala slovensko lice slovenskih gora. Varno smo prispeli v dolino in s tem je današnja slovesnost končana. Hvala za pozornost in nasvidenje na planinskih poteh! *Bojan Rotovnik, predsednik Planinske zveze Slovenije*