NOVICE
sreda, 6. marec 2013, ob 0. uri, ogledov: 4896 INTERVJU: Andrej Brvar - Gore Slovence združujejo| Splošno | Planinska kultura | | | Planinski vestnik | | | | Objavil(a): Zdenka Mihelič | | Planinski vestnik - Vladimir Habjan: Pogovor z Andrejem Brvarjem, predsednikom Planinske zveze med leti 1990 in 2001, ki je med drugim iz anonimnosti potegnil tudi mene in mi ponudil enkratno priložnost urednikovanja Planinskega vestnika, je bil navdušujoč, spodbuden in sproščen. |  Sogovornik
namreč izžareva izredno poznavanje delovanja planinske organizacije, pa tudi
širšega okolja, v katerem se tako kot druge organizacije nahaja PZS. Prav
veselje je bilo poslušati človeka, ki se mnogih dogodkov pred več kot dvajsetimi
leti še vedno spominja, kot bi se dogajali danes.
Andrej Brvar s Planinske zveze v
bistvu nikoli ni zares odšel, še vedno je aktiven, daje predloge, nasvete in
pobude. Trenutno je predsednik Nadzornega odbora PZS.
Kaj vam pomeni biti član PZS?
V prvi vrsti mi pomeni pripadnost
družini prijateljev in znancev, ki so nam gore nujno potrebne za preživljanje
prostega časa. Obenem je članstvo v planinski organizaciji del mojega
življenja. Ker sem v njej od mladih nog, je bilo planinsko društvo zame in za
moje vrstnike svojevrstna enajsta šola pod mostom. V planinskih društvih in
gorah smo se kalili, odraščali in izgrajevali v osebnosti. Zavoljo zavedanja ugleda,
tradicije in dosežkov planinske organizacije mi članstvo predstavlja tudi
zadovoljstvo, da sem član organizacije, ki ji ni para v Sloveniji.
Jože Dobnik je v knjigi Stoletje v gorah zapisal, da je 24. novembra
1989 ob menjavi predsednika PZS potekala dramatična skupščina PZS. Kaj je bilo
takrat tako dramatičnega?
Obstoječa pravila niso dohajala
novih razmer. V Statutu in Poslovniku smo imeli zapisano, da je predsednik
izvoljen, če prejme absolutno večino glasov vseh delegatov. V pogojih, ko se na
skupščinah PZS zbere ok. 60 % vseh glasov, je upoštevanje tega določila
terjalo, da prisotni delegati podprejo kandidata z 90 % glasov za. Takrat smo
se za predsedniško mesto potegovali trije kandidati z različnimi programi, zato
je bilo kljub več krogom tajnih glasovanj nemogoče dobiti absolutno večino. Nastali
zaplet je postal še za odtenek bolj dramatičen, ko je nesporna planinska
avtoriteta predlagala, da delegati kar tam z dvigom rok popravijo neživljenjsko
statutarno določilo iz zahtevane večine vseh v večino prisotnih delegatov. Tako
bi lahko takoj razglasili predsednika. Temu sem se uprl, dobili smo začasnega
predsednika Jožeta Dobnika, vsem organom je bil podaljšan mandat. Skupščina PZS
se je navkljub ponujeni bližnjici raje držala formalnih pravil igre. Tudi to je
dokaz zrelosti in demokratičnosti planinske organizacije.
Kmalu za tem, 24. marca 1990, ste bili izvoljeni za novega, sedmega
predsednika PZS. To so bili časi osamosvajanja Slovenije. Katere naloge so bile
takrat prioritetne?
V tistem času smo se praktično
čez noč znašli v novih razmerah, ki so korenito posegle v življenje in delo
posameznika in planinskih društev. Če je bil prej v ospredju kolektiv in
njegovi interesi, so sedaj stopili v ospredje interesi in pravice posameznika.
Najbolj smo nove razmere občutili v slabših pogojih za prostovoljno delo,
oteženih materialnih pogojih in novih zakonih, ki so praviloma poslabševali
pogoje za delo. Zato smo si zadali cilj, da ne smemo izgubiti že pridobljenih
pozicij v družbi, da bodo gore dostopne čim več ljudem in da bomo poskušali
množičnosti vdihniti večjo kvaliteto.
V času vašega vodenja je PZS izstopila iz Planinske zveze Jugoslavije
in bila sprejeta v UIAA. Kako je potekal ta proces, je bilo kaj zapletov?
Za članstvo smo zaprosili že
marca leta 1991, ko je postajalo vse bolj očitno, da PZJ ovira mednarodno
sodelovanje najrazvitejših planinskih organizacij. Konec septembra 1991 je bila
v Budimpešti generalna skupščina UIAA in tam smo bili sprejeti kot prva športna
organizacija iz Slovenije v mednarodno zvezo.
Česa se najbolj spominjate iz časov vodenja PZS? Kaj bi izpostavili kot
poglavitne dosežke svojega predsednikovanja?
V enajstih letih se je nabralo
veliko zadev, ki smo jih s sodelavci pripeljali do konca. Veliko zadovoljstvo
mi je še danes, da sem bil poleg. Če pa bi moral izdvojiti nekaj takih
projektov, so to ekološka sanacija planinskih koč, kjer nam je uspelo dobiti
stik z novejšimi strokovnimi rešitvami v svetu; mednarodna uveljavitev
Planinske zveze; poleg članstva v UIAA smo leta 1997 gostili skupščino UIAA v
Kranjski Gori, naši kadri so med vplivnejšimi v njenih organih, poleg tega smo
bili med ustanovitelji delovne skupnosti planinskih zvez alpskih dežel Club Arc
Alpin; povsem na novo smo postavili sistem izobraževanja prostovoljnih
vodnikov; ustvarili smo pogoje, da so slovenski alpinisti najbolj zaznamovali
desetletje v Himalaji, kar dokazujeta tudi dva podeljena zlata cepina; kot ena
prvih športnih organizacij smo osvojili internet; zgradili smo učno središče v
Bavšici.
Ali je bilo tudi kaj neuspehov? Ali bi kakšne stvari z današnje
perspektive zastavili drugače?
Vsekakor so se nam zgodile
stvari, katerih rezultat bi bil z drugačnim pristopom lahko tudi drugačen. Ena
je drobljenje planinskih društev, ki smo mu priča še danes. Ob hkratnemu
zmanjševanju članstva se je povečevalo število planinskih društev. Leta 1990 je
imelo povprečno planinsko društvo blizu 600 članov, dvajset let kasneje le še
dobrih 220. To pomeni, da so se društva kadrovsko osiromašila in niso sposobna
realizirati večjih projektov. In praksa pritrjuje tej ugotovitvi. Druga stvar,
ki bi jo zastavil drugače, je uveljavljanje stališč. Predvsem pri uveljavljanju
novih zadev smo se premalo pogovarjali, dogovarjali, usklajevali in
prepričevali. Zgolj razprava o neki novi stvari na nekaj planinskih forumih ne
zagotavlja, da bo to tudi zaživelo v praksi. Največkrat se zgodi prav obratno -
da nasprotniki porinejo dovolj palic med šprikle,
da zaustavijo kolo. In tretje, čeprav jih je na spisku še nekaj, je
preoblikovanje strokovne službe Planinske zveze do te mere, da bi imeli jasno
začrtane meje med pristojnostmi in zadolžitvami prostovoljnih delavcev in
profesionalcev.
Dan slovenskih planincev na Jančah (1980)
PZS je bila že takrat trdno odločena, da ne bo ideološko vezana. Je to
v praksi tudi vedno veljalo?
Sam imam do tega vprašanja zelo
trdo stališče. Politične stranke v planinskih društvih in Planinski zvezi
nimajo kaj iskati. Temu pritrjuje tudi slovenska zgodovina; doslej so stranke
praviloma delile, gore pa združevale Slovence. Stranka znotraj društva je kot
rak v zdravem telesu. Rakave celice imajo en sam cilj - da zavladajo nad
zdravimi celicami in si jih podredijo. Zavoljo tega smo sprejeli stališče, da
funkcionar planinskega društva ne more biti tudi funkcionar politične stranke.
To bi nedvomno vodilo v navzkrižje interesov. Ni bilo lahko uveljaviti tega
načela v praksi. Nedolgo nazaj je bila potrebna celo posebna skupščina PZS na
to temo, da smo preverili in potrdili, da so politične stranke v planinski
organizaciji nezaželene.
Še vedno ste aktivni v PZS. Bi lahko potegnili vzporednice med časom svojega
vodenja PZS in današnjimi časi? Kaj je enako, kaj drugače?
Kar nekaj vprašanj predstavlja
stalnico že nekaj desetletij (vloga meddruštvenih odborov; razmerja med
gospodarji planinskih koč in obiskovalci; cene v planinskih kočah; članarina).
Diskusije na planinskih organih so ob teh vprašanjih že desetletja na moč
podobne. Tu smo enaki. Tisto, kar je drugače, pa predstavlja dejstvo, da se
danes gradi in izboljšuje učinkovitost organizacije tam, kjer smo mi končali.
To me upravičeno navdaja z zadovoljstvom.
V čem vidite napredek zadnjih dveh let?
Da se je burja, ki je na začetku
močno vlekla po organih Planinske zveze, polegla in umirila. Upam, da se je anticiklon
ustalil za dalj časa.
Je Statut, sprejet leta 2012, dobra platforma za izvajanje potrebnih
sprememb v organizaciji, prilagajanja času in sodobnemu razvoju?
Vsaka generacija prilagaja statut
svojemu videnju vodenja in ustroja organizacije. Vsebinsko sodbo, ali je bilo
nekaj prav ali ne, bodo prinesli čas in rezultati. Zame je pomembneje, da je
bil Statut na koncu sprejet praktično soglasno. To pomeni, da je strpna
razprava premostila nekaj turbulentnih dogodkov. Še enkrat se je izkazalo, da
premore organizacija dovolj modrih glav, da stopimo skupaj takrat, ko je nujno
in potrebno za interes planinske organizacije.
Veliko ste se posvečali planinskim kočam. SPD jih je začelo graditi, da
bi bile planincem v pomoč in zavetje. Danes se kažejo tudi drugačni trendi, po
mnenju nekaterih so koče izgubile ta pomen in pomenijo bolj sredstvo za pridobivanje
prihodkov planinskim društvom. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Nekdaj so bile planinske koče
nujne za kakršnekoli planinske aktivnosti. Danes ni več tako. A planinske koče
so tu, so naša lastnina in moramo jim iskati in najti novo vlogo, da bodo
prinašale planinskemu društvu tudi zadovoljstvo, ne zgolj težav in skrbi. Uspešno
gospodarjenje s kočo terja sposobnega človeka. Nemalo konfliktov v planinskih
društvih med gospodarskim odsekom in ostalimi dejavnostmi izvira iz dejstva, da
na šalabajzerski način rešujemo
povsem profesionalne zadeve v zvezi z upravljanjem koče. In ne smemo še mimo
znanega dejstva, da planinci s planinskimi kočami ekonomsko testiramo lokacije
v za mnoge nekoristnem svetu. Če se je katera od lokacij obnesla, jo je
prevzela turistična industrija (Rogla, Krvavec, Zelenica, Vogel itd). Nam
praviloma ostajajo planinske koče na ekonomsko neprofitnih lokacijah. To
pomeni, da je potrebno veliko prostovoljnega dela in odrekanja, da ohranjamo
neko kočo pri življenju. Redke so izjeme, morda bi jih prešteli na prste obeh
rok, da bi ostale dobičkonosne tudi po realnem obračunu amortizacije in
prostovoljnega dela.
Zakaj problemom z lastništvi ni konca ne kraja?
Lastnina je od nekdaj delila ljudi.
V devetdesetih letih smo se čez noč znašli v kapitalizmu in pojmov, kot sta denacionalizacija
in privatizacija, nismo obvladali. Zato je bilo treba sprejeti kompromis. Sam
sem odkrito zagovarjal stališče, da bi lastnina ostala na PZS, saj bi bila
bolje upravljana, društva pa so videla možnost pridobitve svoje lastnine.
Vedeti je treba, da je bilo SPD zelo centralizirana ustanova, podružnice so
imele omejeno pravico razpolaganja z imovino, po vzoru germanskih planinskih
zvez, ki so še vedno takšne. Zaradi spleta okoliščin smo morali popustiti in
PZS je ohranila le 10 % lastništva v kočah in premoženju, ostalo pa je bilo prepisano
na društva. Naj ob tem spomnim, da je bilo po zaslugi dr. Mihe Potočnika
planinsko premoženje po drugi vojni prepisano na PZS, sicer bi bile koče
nacionalizirane kot družbeno premoženje, kar pa bi upravljanje zelo otežilo.
Je vloga Nadzornega obora samo preverjanje finančnega poslovanja ali jo
jemljete tudi širše, na primer kot usmerjanje, dajanje priporočil?
Nadzorni odbor v ožjem pogledu
bdi nad tem, ali vodstvo dela v skladu s sprejetimi predpisi in pravilniki.
Kadar pa pri svojem delu naletimo na odprto vprašanje, nedorečene ali različno
tolmačene zadeve, dajemo organom PZS pobudo, da o določenem vprašanju
razpravljajo, se do njega opredelijo in dogovorjeno zapišejo v planinski pravni
red.
Sodelovali ste pri pripravi Vodil PZS. Kaj je njihov namen in ali bi
potrebovale posodobitev?
Prvotni namen je bil, da zberemo
le stališča Upravnega odbora do aktualnih vprašanj. Kaj kmalu se je pokazalo,
da je to premalo. Sredi devetdesetih let je dozorela ideja, da planinska
organizacija potrebuje razvojni dokument za novo tisočletje. Vodila so bila
sprejeta leta 1999. In seveda si predstavljam, da to ne sme biti statičen
dokument. Prilagajati se mora razvoju v družbi, novim trendom, tehnologijam.
Razvojni dokument, kar naj bi Vodila bila, se mora stalno preverjati,
dopolnjevati in popravljati.
Kje ima PZS še rezerve, na katerih področjih bi lahko še kaj storili?
Da bi planinska organizacija
uspešneje kapitalizirala znanje, ki ga je z leti razvila. Ni skrivnost, da so
se znotraj planinske organizacije razvili projekti, ki omogočajo življenje
nekaterim gospodarskim družbam. Na področju založništva in trekingov smo doslej
uspešno pomagali razvijati tržišče, obiranje sadov pa prepuščamo drugim.
Si predstavljate, kakšna bo planinska organizacija prihodnosti?
Ne upam si napovedovati, kakšna
bo, ker se ne čutim dovolj poklicanega za vedeževanje. Lažje rečem, kakšno si
želim. Da bi ohranila povezanost z ljudmi; da bi usmerjala, povezovala in
koordinirala vse aktivnosti, ki potekajo v gorah; da bi uspešno ustvarjala
pogoje, da bi tisti, ki zmorejo in hočejo, bili del svetovnega alpinističnega
oz. športnoplezalskega vrha.
Vladimir Habjan
Foto arhiv Andreja Brvarja
Pogovor je bil objavljen v Planinskem vestniku, februar 2013.
|
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Sogovornik
namreč izžareva izredno poznavanje delovanja planinske organizacije, pa tudi
širšega okolja, v katerem se tako kot druge organizacije nahaja PZS. Prav
veselje je bilo poslušati človeka, ki se mnogih dogodkov pred več kot dvajsetimi
leti še vedno spominja, kot bi se dogajali danes. 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih