NOVICE  

Avgustovska starajoča luna je za kratek čas prekinila košnjo. Srjanski kmetje so že za silo potolkli njive in košenice okrog vasi, ostale so jim le še senožeti višje. Govedo in drobnico so pasli na planinah med Vošco in Grajšco. Treba je bilo podreti hlodovino, bil je pravi čas, ko je drevje brez soka. Navsezgodaj so se gospodarji s sinovi in posli odpravili ob Jermanu proti Kopi. Radi bi razširili senožet pod vrhom Žrela, večja bi jim prav prišla, prehranila bi jim več živine. Obenem bi tudi pod Hudimi hlevi zredčili hoje in bukve. Smolej pa, ki mu je že skoraj začela puščati streha na štali, je moral posekati smreke za cimper. Cele dneve so pele žage, plenkale so sekire in s strašnim truščem so padala drevesa. Tik pred tem, ko se je spodžagano deblo začelo nagibati, sta žagajoča dala znak "Ho-hoj", zagrmelo je v strmini in prenekatero deblo se je ustavilo šele v potoku. Dva tedna jim je vzela sečnja. Težaško delo je bilo to. Dekle so jim nosile malico in kosilo, večerjali so doma. Utrujeni so bili in tudi gospodov dan jim ni povrnil moči. Drevesa so na bregeh pustili kar kosmata, "v vejah", da listje potegne iz debel čim več vlage. Za spravilo bo čas kasneje, hiteli so spet nazaj h kosam, čakale so jih strme senožeti Hudih hlevov.

Zgodnja in bogata zima
Poletje se je prevesilo v jesen in jesen v zimo. Pred vsemi svetimi je zapadlo dobrega pol metra snega. Komaj, komaj so izpod odeje ob cerkvi v Kranjski Gori, kjer so počivali pokojni Srjani, odgrebli grobove. Nanje ni bilo kaj dati. Le očistili so jih, sneli klobuke, se prekrižali in v tišini pomolili za rajne.
December je bil mrzel in suh, usedenega in pomrznjenega snega pa ravno prav za njihovo delo. Spravljali so les, ki so ga posekali poleti. Po snežni drči ob potoku so debla kar letela proti vasi. Nad njo, Na Vomu, kjer potok zavija levo, so ga s kratko rižo usmerili na Hlebanjev travnik. Nakopičenega je bilo že za celo goro.
Bližali so se božični prazniki. Gospodinje so pekle, moški so si, če niso bili pri drveh, dali opravka z drobnimi popravili, otroci pa so živeli v pričakovanju, ko bo na mizi kaj boljšega. Zvečer so ob soju trske molili ob peči in peli nabožne pesmi, starejši so včasih pripovedovali zgodbe. Na sveti večer so šli k polnočnici in na štefanovo so žegnali konje. Obiskovali so se prijatelji in sorodniki.
Zadnja dva dneva v letu je snežilo kot za stavo. A na silvestrovo je zapihalo z juga in ogrelo ozračje. Vreme se ni moglo odločiti, ali bi deževalo ali snežilo. Tako je cincalo do večera, ko so spet prevladale velike snežne krpe. Zjutraj na novega leta dan je bilo težkega in mokrega snega že do kolen, metež pa še kar ni popuščal. Srjani so očistili le najnujnejše poti, do hlevov in kašč. Še za k maši so komaj zgazili, moški naprej, menjajoč se.

Zle napovedi neznane beračice

K cerkvi se je kdo ve od kod pritepla beračica, nihče je ni poznal. Prosila je vbogajme in v dlani ji je res obležalo nekaj revnih vinarjev. Nekaj je mrmrala sama sebi o nastopu prekletstva treh Matildinih kos, ki so se združile v danes začetem letu 1777. Kmetje je niso jemali za mar, mimo nje so vstopili v cerkev in po končani maši se je ni spomnil nihče več.
Domov grede gazi skoraj ni bilo več, zadelal jo je napihan sneg. Skrbele so jih ovce, ki so prezimovale kar v hlevu na Hudih hlevih. Vsak drugi dan jim je bilo treba položiti krmo. Ob Jermanu je bilo do njih pol ure in lastniki so se v oskrbovanju menjali. Na novega leta dan so bili na vrsti Vahovi. Da naj počaka do jutri, ko bo sneženje popustilo, so se dogovorili že na poti domov. Praznik je, pa še v takem sneženju bi bila pot pretežka, saj krme imajo ovce dovolj od prejšnjega dne.
Da sam Vah poti do hleva ne bo zmogel, je bilo vsem jasno, ko so drugega januarja pogledali v nov dan. Snega je bilo čez meter, zjasnilo se je, a hujšega mraza za čuda ni bilo. Komaj so se kmetje prebili že do svoje živine v hlevih poleg hiš. A treba je bilo do ovac. Vah je s seboj vzel poleg obeh sinov še pastirja in gostača. Priskočil je še Smolej, po poti so za pomoč pregovorili še mladega Kocjana in nazadnje še Hlebanjevega hlapca, ki se je ravno vrnil od svojih v Mojstrani.
Bilo jih je osem. S seboj so vzeli dvoje senenih sani, da nazaj grede iz hleva pripeljejo sena za govedo. Zakaj bi hodili v prazno?! Opremljeni z lopatami so si mukoma utirali gaz. Šlo je počasi. Izmenjavali so se na nekaj metrov. Samo od vasi do gozda nad njo so potrebovali več kot po navadi za celo pot do senožeti. Tam so postali. Da se ne bi zazrli v vrhove nad Martuljkom, ni šlo. Kako mogočni in ponosni so Špikovi stolpi kipeli v nebo. Kdo le jih je gradil s tako prefinjeno roko ... Vsi mehki in blago oviti v belo odejo so se jim prijazno nasmihali. Le slutili so šum potoka, ki ga je dušila debela snežna odeja. Obložene veje dreves so bile upognjene skoraj do tal. Dotikalo in prepletalo se je drevje z levega in desnega brega potoka, komaj so se prebijali skozi ta snežni tunel. Užival je le Vahov pes Sultan, ki se nikakor ni naveličal skakanja levo in desno, navdušeno pogrezajoč se v belo odejo.
Zadihani in prepoteni so se ustavili pod Doličem. Sedli so kar na sani, Smolej in Vah sta si prižgala pipi in zadišalo je po tobaku. Malo kačje sline so potegnili iz floharce in se pomenkovali to in ono. Tudi o tem, kako bo na pomlad spet napredovalo rudarjenje na Železnici. Lastnik rudnika je bil neizprosen: kopati in kopati, žgati in žgati! Z one strani doline, s Koroške, je pripeljal može, pridružilo se jim je tudi par Srjanov in Rutarjev, bajtarjev. Za preživetje! Plavži so požirali gozdove, fužine so odkupile vse oglje, ki se ga je nakuhalo v bližnji in daljni okolici.

Pot brez povratka
Ko je Vah iztrkal pipico, so se odpravili naprej. Dvignili so se in se skozi krošnje zazrli v nebo. Modro se je svetilo, sneg na vejah se je iskril in sonce je že lizalo Kopo. Tedaj je pod njimi počilo in vsi so otrpnili. Jerman se je osvobodil. Prelizal je snežno pokrivalo, ki se je s hrupom sesulo v vodo in s seboj potegnilo še pas snega z obeh bregov. Potok je zadihal, iz vode so se dvignile meglice hladečih se hlapov. V tišini, ki je sledila, so oprezno nadaljevali z gaženjem. Snega je bilo v grapi še več kot na bregu. Nakar je udarilo, udarilo je v dušo. Zastala jim je sapa in krč strahu jih je ohromil. Prestrašeni, ozirajoč se za vzrokom, so zaslišali hrumenje. Komaj so skozi reže obloženih dreves zaznali premikanje pod Kopo, kjer se je golila prejšnjega leta očiščena gmajna. Proti njim se je valil snežni val, iz trenutka v trenutek večji. Širil se je, pred seboj ruval stranska drevesa, trgal skalne parobke in s svojo težo pridobival na hitrosti. Ko se mu je v bran postavil pas gozda na dnu, je zagrmelo, kot bi se gora utrgala, zagrmelo, da je zabolelo v ušesih. Zrak je ječal, jokal, vse se je treslo bolj in bolj in strašen pritisk jim je mašil ušesa. Da je to nekaj strašnega, so komaj uspeli zaznati. Kam? Kot prestrašene živali so okamneli v globoki gazi, le Sultan se je zrinil pod sani. Vse je trajalo le par trenutkov in strašna sila jih je podrla. Ne prav dobro zavedajoč se, da je to prekletstvo treh kos, jih je z molitvijo na ustnicah zagrnila tema.

Tudi zvečer se možje še niso vrnili
Doma so jih čakali. Ob času kosila gospodinj še ni pretirano skrbelo, pot je gotovo težka, naložiti morajo še sena, preden se vrnejo. Ni jih bilo niti popoldne. Ko se je zmračilo, Smolejka ni več zdržala in je stopila k Vahu. Tudi Jera je bila vsa v skrbeh. Kaj narediti? Odpravili sta se še do Kocjana, v nekem upanju, da njihovi moški morda utrujeni sedijo pri zadnjem sosedu, se krepčajo z žganjem in so pri tem že zdavnaj pozabili na ženske, ki so celo popoldne porivale posode s pregreto južino po štedilnikih. Zaman, Kocjanova mlada žena z dvema racajočima otrokoma je ravno stopila na prag, da vidi, če se mož vendarle vrača, in mu posveti z leščerbo ...
V več hišah te noči niso spali. Jera je stalno prisluškovala, če se morda kje oglaša Sultan. Vse je bilo tiho. Še prej ko se je rodil nov dan, je Vahova, ki je bila v hiši sama le z malima hčerama, za silo opravila v hlevu in že sta s Smolejevo sosedo stekli po vasi. Tudi Kocjanov oča je že bil pri Hlebanji in kolikor jih je bilo za pot sposobnih, jih je kmalu hitelo ob potoku navzgor.

O, Bog in Jezus, zakaj sta to dopustila?
Gaz je bila dobra še od prejšnjega dne in v dobre pol ure so prispeli pred snežno zaporo v grapi. Hrib zbite plazovine jim je zapiral pot. Takoj so v grozi so spoznali, da je to kraj zadnje sape sosedov, ki se niso vrnili iz hlevov. O, Bog in Jezus, zakaj sta to dopustila?
Kopali so cel dan, na pomoč so jim priskočili še iz sosednjih vasi. Ko so iz gruče odkopanih, prepletenih in izmaličenih teles dvignili prvega, se je kot puščica proti svetlobi pognal Vahov Sultan. Edini, ki je preživel. V štirih Srjanskih hišah so napravili osem par, samo pri Vahu štiri.
Srednji Vrh se je zavil v črnino. Dolg sprevod se je peti dan komaj pričetega leta vil proti Kranjski Gori. Pomirili so se severni vetrovi in od žalosti in trpljenja izpita telesa je pobožalo šibko januarsko sonce.
Življenje pa je teklo naprej, tako kot voda v potoku, ki zastane v hudem mrazu, dokler ponovno ne steče. Na izpraznjena mesta so stopili drugi. Par novih priimkov se je naselilo v vasi in tudi kak hlapec ga je dodal. Spomin na hudo nesrečo v letu treh Matildinih kos pa je ostal med ljudmi za vse čase.

Zmagovalna zgodba je objavljena tudi v Planinskem vestniku, marec 2013.
---------------------------------------------
Povezani novici:
- Literarni natečaj Planinskega vestnika - znani zmagovalci
- Nagradna natečaja ob 120-letnici Planinske zveze Slovenije