NOVICE
sreda, 27. marec 2013, ob 0. uri, ogledov: 13328 Joža Čop| Splošno | Alpinizem | | | Komisija za alpinizem | | | | Objavil(a): Zdenka Mihelič | | Joža Čop (27. marec 1893-28. junij 1975) z Jesenic je bil planinski vodnik, gorski reševalec in eden vodilnih slovenskih alpinistov vseh časov. Kot zaveden domoljub je preplezal vse triglavske stene in mnogo prvenstvenih smeri v naših gorah tudi zato, da bi te vrhove in poti prvi osvojili Slovenci. | Med njegove
najpomembnejše vzpone v Julijcih sodi »Čopov steber« v Triglavski severni
steni. Leta 1945 ga je preplezal s
soplezalko Pavlo Jesih. Ravno zaradi nečloveških naporov in izjemne srčnosti,
ki jo je Joža pokazal pri reševanju obnemogle in poškodovane soplezalke, so
steber poimenovali po njem.Bil je član »zlate naveze« skupaj z dr. Mihom Potočnikom in dr. Stankom
Tominškom. Plezal je večinoma v
Julijcih, pa tudi v Zahodnih Alpah, na Durmitorju, Matterhornu, Weisshornu,
Zinalrothornu, Mont Blancu, La Meije, v Dolomitih, Wiesbachornu, Dachsteinu,
Grossglocknerju, celo v albanskih gorah, najraje pa v Severni triglavski steni
(več kot 300-krat). Bil je kot maček, plezal je gibko, spretno,
hitro in lahkotno - v gorah se mu ni nikdar pripetila nesreča. Nastopil je v filmih V kraljestvu Zlatoroga
Janka Ravnika (1931) in Triglavske strmine Ferda Delaka (1932). Pisatelj Tone
Svetina je o Jožu Čopu in slovenskih  gornikih napisal roman Stena. Josip Broz Tito ga je leta 1963 odlikoval z redom dela z rdečo zastavo,
leta 1968 pa z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Bil je prejemnik več zlatih
častnih znakov Planinske zveze Slovenije, Planinske zveze Jugoslavije,
Gorske reševalne službe, znaka gorskega vodnika št. 1 in kot
prvi planinec leta 1970 prejemnik Bloudkove nagrade za življenjsko
delo.
V četrtek, 4. aprila 2013, bodo v Tržiškem muzeju odprli razstavo: »Joža Čop - gornik in alpinist«.
Kratek življenjepis
• Joža Čop se je rodil 27. marca leta 1893 na
Jesenicah, očetu Antonu - delavcu v Jeseniški železarni in materi Mariji, kot sedmi
izmed dvanajstih otrok.
• Pri 14. letih se je zaposlil v valjarni Železarne na Jesenicah, kjer je
začel rezati in loviti žarečo žico. Bil je zankar, po domače šlingar, kar je
bil izredno zahteven poklic, ki ga je Joža obvladal. V tovarni je veljal za
najboljšega šlingarja.
• Ljubezen do gora mu je bila lastna že od ranih let - prvič je na Triglav
stopil z 8 leti (zadnjič v starosti 74 let).
• Plezati je začel leta 1921 skupaj z Janezom Kvedrom, dr. Klementom Jugom
in Lojzetom Volkarjem. Skupaj so leto dni kasneje preplezali prvo prvenstveno
turo Joža Čopa - Slovenska smer v Severni triglavski steni.
• Njegov prijatelj je
bil dovški župnik Jakob Aljaž.
Aljaža je jezilo, da se košatijo po naših robovih ošabni Nemci in postavljajo
postojanke na naših tleh, zato se je zarekel, da bo utrl slovenskemu človeku
pot v gore. Tak domoljub je bil tudi Joža, ki je kasneje preplezal vse
triglavske stene in mnogo prvenstvenih smeri v naših gorah tudi zato, da bi te
vrhove in poti prvi osvojil Slovenec.
• Leta 1927 je Čop
začel plezati skupaj z dr. Miho Potočnikom in dr. Stankom Tominškom, plezal je
z Miro Marko Debelakovo, s Pavlo Jesihovo, Matevžem Frelihom, Andrejem Moretom
- Gandijem in drugimi.
• Joža Čop, dr. Miha Potočnik in dr. Stanko Tominšek
so skupaj osvojili okrog štiriindvajset prvenstvenih plezalnih tur in so bili
kasneje znani kot »zlata naveza«.
• Joža se je zaradi
naravnih spretnosti in vztrajnosti razvil v enega vodilnih alpinistov in
gorskih reševalcev. Bil je med prvimi, ki so po prvi svetovni vojni začeli z
zimskimi pristopi na naše gore.
• Plezal je večinoma v Julijcih, pa tudi v
Zahodnih Alpah, Durmitorju, na Matterhornu, Weisshornu, Zinalrothornu, Mont
Blancu, La Meije, v Dolomitih, v Wiesbachornu, Dachsteinu, Grossglocknerju,
celo v albanskih gorah, najraje pa v Severni triglavski steni (več kot
300-krat).
 • V stenah je Čop preplezal nešteto težkih smeri, največ v družbi soplezalcev
dr. Mihe Potočnika in dr. Staneta Tominška, od tega štiriindvajset prvenstvenih. V Triglavski steni so kar štiri:
Gorenjsko smer z Ladjo (1928), Jugov greben (1927), Zlatorogove police (1931),
skozi železno smer (1947) in varianto med Prusik-SZalayevo in Skalaško smerjo.
V Jalovcu ima tri prvenstvene smeri, od tega direktno smer (1935), v Šnitah
dve, v Mojstrovki dve (1927), v Prisojniku dve, v Škrlatici severovzhodno in
centralno smer v njeni navpični steni (1934), v Martuljku kar sedem, direktno smer
v Kukovi špici (1938), v Kotovi špici, direktno v Jalovcu, greben v Široki peči
(1928), centralno smer v Široki peči (1928), centralno smer v Rigljici (1940),
Tičarico, Frdamane Police in druge.
• Na začetku 2. svet. vojne so ga že aretirali.
Zaprt je bil v Celovcu in Begunjah, nazadnje v Šentvidu. Med vojno je v
Ljubljani v ilegali delal za Osvobodilno fronto.
• Leta 1945 je s soplezalko Pavlo Jesih, ki ji je pri tem rešil
tudi življenje preplezal Čopov steber,
eno najzahtevnejših smeri v Severni triglavski steni. Ta smer je in še vedno
velja za najtežavnejši problem triglavskega masiva.
• Alpinist Joža Čop je bil več kot petdeset let
požrtvovalen gorski reševalec, ki se je odlikoval v najtežjih reševalnih
akcijah. Najbolj značilno zanj je bilo, da na vseh svojih planinskih turah ni
bil nikoli v takem položaju, da se iz njega ne bi mogel izmotati. Nikoli se mu
ni pripetila nesreča.
• Leta 1947 se je poročil z 18. let mlajšo Marijo Hlebš iz Ljubljane - v
zakonu sta se ju rodila dva otroka hčerka Mojca in sin Joža. Mlada žena je
morala z njim podpisati predporočno pogodbo s katero se je zavezala, da mu ne
bo branila plezati in iti v gore tudi z »dekleti, ki se mu dopadejo«.
• Leta 1948 je sodeloval v Titovi štafeti mladosti. Maršalu Titu je moral v Beogradu predati štafetno palico. Ves čas je v
vlaku ponavljal besedilo, ko pa je stal pred Titom, je vse pozabil. Vso
ljubezen in spoštovanje je zlil v preprosto voščilo: »Da si mi čil in zdrav kot
planinski kozel!«
• Sodeloval je pri snemanju filmov V kraljestvu
Zlatoroga Janka Ravnika (1931) in Triglavske
strmine Ferda Delaka (1932). Ob njegovi osemdesetletnici je izšel
biografski roman Stena Toneta
Svetine (1973).
• Jeseniško železarno je zapustil ob upokojitvi,1.
maja 1953. Po letu 1955 sta z ženo Mojco urejala Šlajmerjev dom v Vratih.
• Poleg številnih
nagrad in priznanj je l. 1970 prejel Bloudkovo
nagrado za življenjsko delo.
• Joža Čop je umrl 28. junija 1975 na Jesenicah - pokopan je na gorskem
pokopališču v Planini pod Golico.
Maks Dimnikar je v
razgovoru z dijaki jeseniške gimnazije za raziskovalno nalogo z naslovom Čopov Joža, starosta slovenskih planincev,
leta 2003 povedal:
Njegova vrlina je
bila izredna sposobnost za hojo, združena z naravnim talentom za gibanje v
strmem svetu, ledu in snežnih strminah. Imel je izjemno tehniko, drugačno od
drugih. Ni plezal na trenje, ampak kot maček, gibko, spretno, hitro in lahkotno,
kljub svojemu 70-kilogramskemu nabitemu telesu. Zaradi dela v železarni je imel
močne roke, predvsem pa prste, zato nikoli ni izpustil prijema. V gorah in
strminah je izkazoval sigurnost koraka in prijema. Imel je zelo hitre reflekse.
Ker je bil zelo močan, mu noben prehod ni delal težav, povsod je prišel brez
problemov, tudi tam, kjer se je vsem drugim zataknilo.
Besede dr. Mihe Potočnika prijatelja in soplezalca iz zlate naveze o Jožu Čopu:
Čopov Joža je prav
gotovo najmarkantnejša osebnost našega planinstva in še posebej našega
alpinizma v času med dvema svetovnima vojnama, v času našega klasičnega
alpinizma. Ni ga skoraj prepada v Julijskih Alpah, da ga Joža ne bi preplezal.
S tem pa seveda nočemo reči, da je po tej poslednji vojni že odnehal, vrgel vrv
v koruzo in šel med staro šaro. Saj je znano, da je podvzel in dopolnil enega
svojih največjih podvigov prav leta 1945: osrednji steber v Severni triglavski
steni. Zdi se, da je prav na tej naravnost dramatski poti, ki je trajala z reševanjem
obnemogle tovarišice domalega ves teden brez počitka in odmora podobno kot
Župančičeva školjka, »stisnil v biser« vse svoje planinsko znanje, izkušenost,
smelo korajžo, preudarnost, vztrajnost, iznajdljivost in predvsem tudi svojo
brezmejno tovariško požrtvovalnost, ki ga v naših očeh dviga vsaj tako visoko,
kot se dviga njegov - Triglavski steber.
 Anekdote o Joži Čopu - Čopove »ta kosmate«
»Nikoli
nisem plezal zaradi slave in časopisov, da bi si potem ljudje z menoj brisali
rit.«
Čudoviti razgled, ki se na triglavsko pogorje ponuja z Babe v Karavankah, je opisal čisto po svoje: »Sem na Bab ležov pa skoz Lukno v Zadenco gledov.«
Čopov steber
V Severni triglavski steni je steber, ki nosi
Čopovo ime. Na vprašanje, kako se mu zdi, da ima svoj steber Joža zagodrnja: »Imam ga, pa ga že vsa leta po vojni
prodajam, a ga nobeden ne kupi!«
Gora ni nora
Novinar je vprašal Joža: »Kaj praviš na to, da gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor?« »Res je
samo to, da gora ni nora. Prav gotovo pa je nor tist, k' ne gre gor!«, je
zabrusil Joža.
O pajku
Joža je bil prepričan, da pajek prinaša srečo:
kadarkoli je zagledal pajka, je bila zanj še tako težavna in zapletena zadeva s
tem že vnaprej rešena. Med najbolj kritičnem trenutku nevarnega in napornega
plezanja v Triglavski steni je počakal, da je pajek, ki se je znašel na
njegovem klinu in ga je imel za najboljšega plezalca splezal stran, šele nato
je nadaljeval z zabijanjem klina.
Srečanje s Titom
Leta 1947 je prišel
v tovarno sam Tito. Za predstavitev dela so izbrali le najboljše delavce. Med
njimi je bil tudi Joža. Ko je zgrabil žico, se je v hipu obrnil, salutiral Titu
in nadaljeval s šlinganjem. Vsi so mu ploskali. Tito je bil zelo navdušen.
Maršalu Titu je v
Beogradu moral predati štafetno palico. Ves čas je v vlaku ponavljal besedilo,
ko pa je stal pred Titom, je vse pozabil. Vso ljubezen in spoštovanje je zlil v
preprosto voščilo: »Da si mi čil in zdrav
kot planinski kozel!«
Pesem Otona Župančiča Joži Čopu
Nekje na vrheh,
v bližini zadnjih gnezd
in prvih zvezd
nekdo
s pobožno roko
sega po nedotaknjenih stvareh:
in ker se mu nameri pod dlan,
spremeni se v žlahten kamen,
v čudežen plamen,
bajen cvet,
lek vseh ran;
pod dotikom njegovih rok
Triglav se spomni, da je bog,
in divjemu kozlu pozlati se rog...
Z njim nam drugim sije sled
in kaže pot
od tod
iz naših zmot in zmed
v bližino zadnjih gnezd
in prvih zvezd,
tja, Joža,
kjer tvoja raskava dlan
mehko in nežno našo zemljo boža.
Foto: arhiv Trižiškega muzeja
|
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
gornikih napisal roman Stena. Josip Broz Tito ga je leta 1963 odlikoval z redom dela z rdečo zastavo,
leta 1968 pa z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Bil je prejemnik več zlatih
častnih znakov Planinske zveze Slovenije, Planinske zveze Jugoslavije,
Gorske reševalne službe, znaka gorskega vodnika št. 1 in kot
prvi planinec leta 1970 prejemnik Bloudkove nagrade za življenjsko
delo.
• V stenah je Čop preplezal nešteto težkih smeri, največ v družbi soplezalcev
dr. Mihe Potočnika in dr. Staneta Tominška, od tega štiriindvajset prvenstvenih. V Triglavski steni so kar štiri:
Gorenjsko smer z Ladjo (1928), Jugov greben (1927), Zlatorogove police (1931),
skozi železno smer (1947) in varianto med Prusik-SZalayevo in Skalaško smerjo.
V Jalovcu ima tri prvenstvene smeri, od tega direktno smer (1935), v Šnitah
dve, v Mojstrovki dve (1927), v Prisojniku dve, v Škrlatici severovzhodno in
centralno smer v njeni navpični steni (1934), v Martuljku kar sedem, direktno smer
v Kukovi špici (1938), v Kotovi špici, direktno v Jalovcu, greben v Široki peči
(1928), centralno smer v Široki peči (1928), centralno smer v Rigljici (1940),
Tičarico, Frdamane Police in druge.
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih