NOVICE
četrtek, 4. april 2013, ob 0. uri, ogledov: 8305 Aljaž Hrvatin: Življenje je lepo - V gore s presajenimi pljuči| Splošno | Planinska kultura | | | Planinski vestnik | Odbor za založništvo in informiranje | | | | Objavil(a): Zdenka Mihelič | | Planinski vestnik - Irena Mušič Habjan: Aljaž Hrvatin, 19-letnik iz Grosupljega, je priden dijak 4. letnika gimnazije Biotehniškega izobraževalnega centra v Ljubljani. V prostem času se ukvarja s fotografijo, najbolj pa ga veseli, da na digitalno kartico posname vlake, ladje in letala. | Z njimi sicer ni mogel iti v gore, zato je potreboval veliko
več, ogromno volje in vztrajnosti. Aljaž se je od poletja 2011 do oktobra 2012
povzpel na vse vrhove Slovenske planinske poti (SPP), vključno s točkami
razširjene poti. Vendar je bila pot, ki ga je popeljala na vrhove, vse prej kot
lahka. Z njim in njegovimi starši sem se o bolezni in hoji v gore pogovarjala
na njihovem domu.
 Omejen svet
Aljaž je razložil, da je cistična fibroza, ki jo ima, dedna genetska bolezen. Prizadene
eksokrine žleze, ki izločajo sluz v dihalnih poteh, pljučih, trebušni slinavki
in črevesju. Za bolezen so izvedeli, ko je bil Aljaž star štiri leta. V osnovni
šoli ni imel večjih težav. Takoj po končanem 9. razredu, junija 2008, pa se mu
je stanje naglo poslabšalo in že teden kasneje je potreboval dodaten kisik.
Vrstile so se številne infekcije in pljuča so tako oslabela, da so začela
pokati (pnevmotoraks). Večmesečno nadaljnje zdravljenje, ki je ohranjalo pljuča
v naravni obliki, je potekalo na intenzivnem oddelku. Takrat so zdravniki
začeli razmišljati tudi o transplantaciji pljuč. Po dolgotrajnih preiskavah so
Aljaža v začetku leta 2009 vpisali na čakalno listo za presaditev.
Aljaž je bil zaradi hudih težav hospitaliziran v bolnišnici
na Golniku. Vse do presaditve so zanj lepo skrbeli zdravniki in sestre pod
vodstvom dr. Matjaža Fležarja, za kar so jim Hrvatinovi neizmerno hvaležni.
Kako je preživljal čas v bolnišnici, je povedal na predavanju (3. teden osveščenosti o
cistični fibrozi, 26. november 2011): »Moj svet se je naenkrat skrčil na bolniško sobo z razgledom na vrhnje
dele dreves, ki rastejo v parku pred bolnišnico. Takrat sem šele dojel, za kaj
vse sem prikrajšan. Kaj pomeni biti zdrav. Kaj pomeni, če se lahko svobodno
gibaš, greš, kamor hočeš, in dihaš s svojimi pljuči. Ja, dihaš - o dihanju
nikoli prej nisem niti razmišljal. Naenkrat sem se moral posvetiti vsakemu
vdihu posebej. Skozi okno bolniške sobe sem spremljal tri letne čase. Jesensko
listje v krošnjah bližnjih dreves se je umaknilo ogolelim, zasneženim vejam,
kot da v njih ni nič življenja. Tudi dolga, pusta zima je minevala in prvo
spomladansko sonce je iz brstov izvabilo sveže zeleno listje, polno novega
življenja, polno upanja na skorajšnjo rešitev.«
Presaditev pljuč so opravili kirurgi v bolnišnici na Dunaju
1. aprila 2009. Sledila je rehabilitacija; začel je počasi, da si je telo
opomoglo, in napredek se je poznal iz dneva v dan. »Dobil je voljo, ko je videl, da je življenje z novimi pljuči povsem
drugačno,« je dodala mama Mojca. Poleti je bil na dvotedenskem zdravljenju
v zdravilišču na Rogli in uspelo mu je priti do Lovrenških jezer in Jezerskega
vrha, kar je bil njegov prvi planinski podvig po transplantaciji.
Zopet na izlete v gore
Pred poslabšanjem Aljaževega zdravstvenega stanja so
Hrvatinovi pogosto zahajali v sredogorje. »V
tistem času sem imel rad hribe, naravo, razglede. Po operaciji odločitev za
hojo v gore ni bila težka. Sprva si nisem predstavljal, kakšne vzpone si bom
lahko privoščil. Glede na to, da sem imel nova pljuča, je bilo težko kar koli
predvideti. Sčasoma sem spoznal, da zmorem vedno več, tako da sem hodil na vse
daljše in zahtevnejše izlete,« je povedal Aljaž.
Pravi, da je ideja o Slovenski planinski poti prišla povsem
naključno. Oče se je po vzponu s stricem ustavil v Domu pod Storžičem in kupil
dnevnik SPP. Ob tem si je mislil: »Če bomo kdaj šli na kakšen hrib, ki je v tem
dnevniku, bo Aljaž pritisnil še žig zraven in bo zanj to dodatna spodbuda.« Začel
je razmišljati,  da bi se lahko postopoma podal na vse zahtevane vrhove, ne le
na lažje dostopne. Ture sta načrtovala
skupaj z očetom, ki ima več izkušenj in najbolje ve, koliko Aljaž zmore. V
pogovor se je vključil oče in povedal: »Aljaž
po transplantaciji potrebuje celo vrsto različnih zdravil. Nekatera od njih
lahko povzročajo vrtoglavico, kar je bilo potrebno upoštevati. Začeli smo
lansko leto (2011, op. p.) z vzponi na Debelo peč, Viševnik, Košuto ... in ko smo
videli, da je vse v redu, smo si zadajali nove, zahtevnejše cilje.«
Za turo na Triglav, ki je bila konec koncev Aljaževa
dolgoletna želja, sta se z očetom pripravljala načrtno. Pripravila sta seznam
težjih tur, npr. čez severno steno Male Mojstrovke, na Ojstrico v enem dnevu,
po Slovenski na Mangart, in pred samim vzponom
na Triglav tempo seveda stopnjevala.
»Zdravstvenih težav v
hribih nisem imel, vse je ves čas potekalo brezhibno. Imel sem precejšnjo
voljo, želel sem spoznati in osvojiti vrhove. Pred vsako turo sem se dobro
pripravil, točno sem vedel, kaj me čaka na poti. Tako sem bil že na začetku
pripravljen in nisem silil tja, kjer bi me lahko težave presenetile.«
Na vprašanje, kateri vrh
se mu je najbolj vtisnil v spomin, je odgovoril: »Na vse gore sem šel zelo rad. Veliko takih je bilo, ki so se mi še
posebej vtisnile v spomin, na primer Škrlatica, Jalovec, Prisojnik, Bavški
Grintavec in Skuta. Zelo sem užival tudi ob lažjih vzponih, na primer na Vogel,
Dobrčo, Kum in na vse koroške vrhove. V posebej lepem spominu pa mi je ostal
zadnji izlet na Okrešelj in Mrzlo goro, ker turo opisujejo kot eno težjih. Bil
sem precej presenečen, saj sem pot opravil z lahkoto in si jo bom zapomnil po
lepih razgledih in ne po zahtevnosti. K nepozabnemu doživetju je svoje
prispeval tudi prijazni oskrbnik Frischaufovega doma na Okrešlju.«
Dodal je še: »Ko sem
si nabral kondicijo, sem bil lahko na poti tudi od devet do deset ur. Moj
nahrbtnik ni bil pretežak, ponavadi sem nosil fotoaparat, vrv in čelado.
Načeloma mi je vseeno, ali grem po markirani poti, kjer srečujem veliko ljudi,
ali po brezpotjih, kamor zaide le malo planincev. Manj prijetne so le pretirano
obiskane poti, kot je na Triglav.«
Na vprašanje, kam bi še rad šel, je Aljaž odgovoril, da bo
ponovil vzpon na katerega izmed vrhov, ki so jih skupaj že obiskali. Poseben
izziv mu predstavljajo ostali manj obiskani vrhovi, ki so jih na poteh željno
opazovali.
...
Irena Mušič Habjan
Foto arhiv Aljaža Hrvatina
Več: Celotni članek si boste lahko prebrali v Planinskem vestniku, april 2013 |
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Omejen svet
da bi se lahko postopoma podal na vse zahtevane vrhove, ne le
na lažje dostopne. Ture sta načrtovala
skupaj z očetom, ki ima več izkušenj in najbolje ve, koliko Aljaž zmore. V
pogovor se je vključil oče in povedal: »Aljaž
po transplantaciji potrebuje celo vrsto različnih zdravil. Nekatera od njih
lahko povzročajo vrtoglavico, kar je bilo potrebno upoštevati. Začeli smo
lansko leto (2011, op. p.) z vzponi na Debelo peč, Viševnik, Košuto ... in ko smo
videli, da je vse v redu, smo si zadajali nove, zahtevnejše cilje.« 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih