NOVICE  

Kaj je bilo v vašem svetu prej - alpinizem ali umetnost?
Obe dejavnosti sta se prepletali. Že v osnovni šoli sem bil usmerjen v to, da se bom ukvarjal z likovno umetnostjo. Po šoli za oblikovanje, med študijem likovne pedagogike, pa sem spoznal alpinizem in za dolgo časa je bila umetnost na drugem mestu. Takrat sem se več ukvarjal s pisanjem. V zadnjih letih pa svet umetnosti prevladuje in ga obiski gora le olepšajo in navdihujejo.

Je vaša globoka navezanost na gore povezana z umetniško potrebo po tišini, miru, pristnem stiku s seboj?
Preveč stvari je, težko jih je na kratko opisati. Z leti se tudi zelo spreminja vzrok za plezanje v gorah. V začetku je bila zagotovo želja po uspehu in potrjevanju (v športnem smislu), pozneje pa - še sam ne vem - umik iz doline v drug, poseben svet, želja po novi pustolovščini, prijateljstvo, pa seveda tudi iskanje motiva za ustvarjanje. In potreba po potrjevanju se včasih še vedno pojavi ob kakšnem lažjem plezalnem vzponu ali turnem smuku.

Strmim v svet strmin nosi naslov vaše predavanje na festivalu. Kot kakšne se vam odstirajo strmine?
Ne vem točno, kaj vleče alpiniste v strmine, tja, kjer se svet postavi pokonci. Imel sem srečo, da sem spoznal veliko strmin (od domačih gora do visokih vrhov po svetu), in tako sem včasih v težkih preizkušnjah spoznaval sebe, soplezalce, vedno pa sem strmel nad nenavadno lepoto in prvobitnostjo gorske pokrajine. In še vedno sta prisotna nemir in hrepenenje, da bi se znova in znova vračal v ta strmi svet.

Katera likovna tehnika vam je najbliže pri ustvarjanju podob nekoristnega sveta?
Vse je odvisno od tega, ali rišem in slikam na prostem (akvarel) ali v svojem ateljeju. Potem ko se vrnem iz, gora najraje slikam z oljnimi barvami na platno, kar mi omogoča mnogo mirnega razmišljanja in ustvarjanja ob tihi glasbi.

Z Zaplotnikom, Andlovicem in Kunaverjem ste bili prvi inštruktorji za nepalske gorske vodnike v Manangu. Kako se danes spominjate tistih pionirskih časov?
Ti izjemni prijatelji, žal jih ni več med nami, so mi predvsem zelo veliko dali, vsi skupaj pa smo veliko dali domačinom v Nepalu, višinskim nosačem, da bi varneje pomagali na odpravah, pa da bi tudi sami začeli plezati na svoje gore. Začetki pa so bili, kot pri vsaki dejavnosti, polni nepričakovanih dogodkov, veliko je bilo trdega dela, veliko novih prijateljstev in spoznanj o koristnosti našega tečaja za nepalske gorske vodnike. Dobro, da sem vseskozi pisal dnevnik.

* O vseh teh temah (in še kakšni zraven) bo Danilo Cedilnik - Den govoril na predavanju 7. mednarodnega festivala gorniškega filma - v sredo, 17. 4., ob 18. uri, v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.

Vir in foto: 7. IMFFD.