NOVICE
nedelja, 12. maj 2013, ob 0. uri, ogledov: 10788 INTERVJU: Emil Tratnik, srčni človek z Vojskega| Planinska kultura | Alpinizem | | | Planinski vestnik | Komisija za alpinizem | | | | Objavil(a): Zdenka Mihelič | | Planinski vestnik - Gašper Podjed: Emil Tratnik je alpinist, ki je sodeloval v eni najbolj norih slovenskih odprav v Himalajo – Daulagiri 1981. Južna stena je bila premagana, vrh pa je bil kljub bližini vendarle predaleč. Tri postave so se po štirinajstih dnevih z zadnjimi močmi privlekle do majhnega letališča na drugi strani gore daleč od baznega tabora, kjer nihče ni več verjel v njihov srčni utrip.
|
»30. september - črn dan v taboru. Zjutraj nas zbudi streljanje. Lovci
ali vojaki? Kmalu je vse jasno. Kitajski vojaki so na prelazu Nangpa La
streljali na tibetanske begunce in jih nekaj tudi ubili. Prelaz je sicer znana
tibetanska begunska pot v Nepal in naprej do Indije. Celo dopoldne so vojaki
hodili po taboru in s seboj vodili skupino otrok, ki so jih zajeli. Na prelazu
pa je ležalo mrtvo truplo tibetanske nune. In jaz grem jutri plezat, kot da ni
nič?! Zapis iz beležk pove vse o mojih občutkih tisti dan: kitajske podgane,
pocrkajte!
Da postajam star, sem se zavedel šele kasneje v bazi, ko je Aljaž
ugotavljal, da je bila tista strma sveča najlepše plezanje v smeri. Sam sem pa
ob tem pripovedovanju modro molčal in si mislil: sine moj, hvala bogu, da si me
potegnil tam čez!
Nov zagon pa sem doživel nekje na 8000 m. Približevali sta se
dve postavi. Aljaž in za njim Uroš. S sinom se objameva. Dobro, da v teh
višinah in snegu rabiš temna očala, sicer bi sine videl, kako zna stari
spuščati solze. Srečanje mi je dalo tak polet, da bi bil vrh lahko še višji.
Potreboval sem še slabe 3 ure in brez problema dosegel vrh.«
(Emil Tratnik, odlomek iz dnevniškega zapisa, Čo Oju, 2006)
Emil Tratnik je alpinist, ki je
sodeloval v eni najbolj norih slovenskih odprav v Himalajo - Daulagiri 1981.
Južna stena je bila premagana, vrh pa je bil kljub bližini vendarle predaleč.
Tri postave so se po štirinajstih dnevih z zadnjimi močmi privlekle do majhnega
letališča na drugi strani gore daleč od baznega tabora, kjer nihče ni več
verjel v njihov srčni utrip.
Sprejme me v idilični leseni
koči, ki je namesto fasade založena s skladovnicami drv. Stisk tople grčaste
roke je močan in odločen. Ogromni in popraskani prsti izdajajo pridno, delovno
dlan. Pogled je predirajoč, nasmeh na ustih pa izraža neverjetno dobrodošlico,
ki prišleka v trenutku zbliža z gostiteljem. Skozi pogovor spoznam v
sogovorniku dva obraza. Na prvem prepoznam neskončno energijo veselega,
pristnega in toplega človeka, ki z lahkoto pridobi zaupanje sočloveka, na
drugem pa zagledam sledi razmišljujočega, odgovornega, z življenjskimi
izkušnjami zbrušenega, zrelega moža.
Prihajaš iz Idrije, ki nima gorskega zaledja, pa vendar si izbral
alpinizem kot način življenja. Zakaj?
Lahko bi rekel, da ima vsako tele
svoje vesele. Če začneš z gorništvom
in te ta stvar potegne, postaneš s hribi okužen. Kot otrok sem od daleč
spremljal slovensko transverzalo, kot nek tabu in nekaj nedosegljivega, potem
pa sem spoznal, kako z lahkoto sem jo opravil, in stvar me je potegnila vase.
 Kaj je danes izjemen alpinistični dosežek in kateri dejavniki določajo
vrhunskega alpinista?
Sam sem, priznam, že malo ven iz
tega. Imam nek svoj pogled na alpinistične dosežke, ki izvirajo iz prebiranja
knjig in nekaj malega lastnih izkušenj. Predvsem je pomembno, da si človek, o
kvalitetah govoriti pa je zelo težko, ker je gorništvo izjemno napredovalo in
je pojem alpinizma preširok za jasen odgovor na to vprašanje.
No, pa vendarle imaš med alpinisti vzornika. Kdo je to in zakaj ravno
on?
Definitivno je to Joža Čop. On je
bil zame pravi fenomen. Bil je naš človek in imel je izjemne podvige. Ogromne.
Pokojni Šrauf (Stane Belak) je še ena legenda, ki ga je nadgradil. Normalno, da
so bili dobri plezalci tudi zunaj, vendar je pri nas vzornikov več kot dovolj.
Je pa tako, da imajo zame vse stare zadeve precej večjo vrednost. Nekako mi
delujejo edine prave. Danes je moderni alpinizem preprosto prehiter. Včasih si
za neko smer potreboval tri dni, danes pa če nisi v treh urah čez, si že slab.
To je sicer napredek, ne vem pa, če je v pravo smer.
Se ti zdi, da je vse preveč prisotna tekma za osvojitev stene in
postavitev nove smeri, medtem ko ni več prostora za pustolovščino in avanturo?
Tega sigurno ni več. Včasih je
bilo vse skupaj precej bolj počasi in z več romantike. Več je bilo priprav in
manj napak je bilo dovoljenih. Ni bilo komunikacijske tehnologije. Transporti
so bili na nekaterih delih poti popolnoma nemogoči. Bolj si bil odvisen od
samega sebe in od prisotnih prijateljev, ki so bili drug drugemu v tistem
trenutku edina in zelo dragocena družba.
Kakšen odnos imaš do komercialnih odprav in do ljudi, ki tovrstno
dejavnost tržijo in se na ta način preživljajo? Največkrat so to vrhunski
alpinisti, ki promovirajo in organizirajo komercialne odprave. Kako gledaš na
te kolege in njihovo poslovno pot?
Iz vsake stvari se lahko naredi
denar. Še posebej, če gre za ekstremne storitve. Vedno se najdejo stranke, ki
so pripravljene plačati različne podvige. Matterhorn, recimo, je bil že pred
leti na nek način molzni hrib za švicarske vodnike. Klient je bil v bistvu
revež. Na daleč se je videlo, da ima od vzpona eno samo trpljenje. In stari
časi tega niso poznali, zato je imelo plezanje poseben čar. Izziv samo za
tiste, ki to zmorejo. Danes pa je vse naprodaj. Nakažeš toliko in toliko
denarja, pa gremo na Luno. Škoda, da napredujemo tudi na ta način.
Bazni tabor Daulagiri 1981. Stojita Šrauf in zvezni oficir, sedijo: z leve: Janez sabolek - Sablja, Juš Zupan, Emil Tratnik, Cene Berčič, Rok Kolar, foto kuhar
Se pravi, se strinjaš s tezo, da sta kriterij vrhunskega rezultata količina
vloženega napora in prehojena pot, ki je potrebna za dosego cilja?
Ja, včasih je nedolžen hrib
poskrbel za hudo preizkušnjo, medtem ko si drugič za težavno smer porabil
veliko manj energije in napora. Danes se marsikaj želi zaobiti, preskočiti in
skrajšati, poenostaviti. Jasno pa je, da to ni dvorana. Tukaj ima narava svoje
zakone. Prvi pogoj je, da ti mati narava odpre vrata, in včasih je srečni
trenutek tisti, ki odloča, ali splezaš in preživiš ali pa te odnese plaz. Je pa
res, da imajo izkušnje tudi pomembno vlogo. Večkrat ko si v kritični situaciji,
večkrat ko nekaj splezaš in se odločaš, bolj lahko določene stvari predvidiš in
se jim izogneš. Kar se pa vrhunskih podvigov tiče, brez sreče sigurno ne gre.
Človekovo znanje je zastonj, če ni ugodnih naključij. Navsezadnje se to vidi
tudi pri Humarju, dobro utečen in izkušen, pa je morda zaradi prevelike želje
in verjetno smole ostal na hribu.
Zanimajo me kronologija tvojih alpinističnih odprav in morebitne
prvenstvene smeri.
Ne enega ne drugega nisem imel
pretirano veliko. Bilo pa je nekaj odprav, morda tudi zato, ker se jih je lažje
 organiziralo in časovno uskladilo. Hitro so te tudi opazili in kmalu si prišel
v izbor za odpravo. Prva je bila leta 1979 kot izmenjava z Rusi. Oni k nam na
morje, mi pa k njim v hribe. Vse je bilo popolnoma zastonj, moral si se le
prilagoditi njihovemu sistemu in potem si lahko plezal. Potem pa sem kar redno
na dve leti odhajal v tujino. Daulagiri 81, Gangapurna 83, dvakrat Južna
Amerika in 2006 Čo Oju.
Še obstajata želja po Himalaji in pripravljenost za kakšno alpinistično
avanturo?
Z leti se tudi telo in duša malo
umirita. Leta dajo vsemu svoj pečat. Desetletja ne moreš nadomestiti z nobenim
treningom. Vse gre s starostjo na dol in ne na gor, kar je tudi logično. Je pa
res, da imaš tudi v visoki starosti prave kerlce,
ki pri 80. šibajo na Mont Blanc ali kakšen podoben hrib.
....
Gašper Podjed
Več: Celotni pogovor si lahko preberete v Planinskem vestniku, maj 2013. |
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Kaj je danes izjemen alpinistični dosežek in kateri dejavniki določajo
vrhunskega alpinista?
organiziralo in časovno uskladilo. Hitro so te tudi opazili in kmalu si prišel
v izbor za odpravo. Prva je bila leta 1979 kot izmenjava z Rusi. Oni k nam na
morje, mi pa k njim v hribe. Vse je bilo popolnoma zastonj, moral si se le
prilagoditi njihovemu sistemu in potem si lahko plezal. Potem pa sem kar redno
na dve leti odhajal v tujino. Daulagiri 81, Gangapurna 83, dvakrat Južna
Amerika in 2006 Čo Oju. 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih