Britanska gorniška zveza (BMC - British Mountaineering Council) vsako leto organizira mednarodno plezalno srečanje nekje v Veliki Britaniji. Izmenjujeta se srečanji pozimi (Škotska) in spomladi (Wales ali Cornwall). To pomlad je bilo na vrsti srečanje sklanih plezalcev v Cornwallu.
Cornwall je pokrajina v skrajno jugozahodnem delu V. Britanije, ki ponuja raznoliko plezanje v predvsem granitnih pečinah in stenah nad morjem (klifi) Atlantskega ocena. Poleg granita je na tem področju tudi greenstone ter druge kamnine, predvsem metamorfnega izvora. Nekaj je tudi apnenca.
Mednarodnega srečanje, ki je trajalo med 12. in 19. majem 2013, se je letos udeležilo 66 plezalcev (34 plezalcev iz 22 držav ter 32 plezalcev z Otoka). Iz Slovenije sva se ga tokrat udeležila Miha Habjan in Jan Podgornik (oba AAO). Nastanjeni smo bili v koči Count House (v lasti BMC) ne daleč stran od plezalnega področja Bosigran. Vsak gostujoči plezalec je dobil za dva dni »lokalnega« plezalca, ki je poskrbel za izbiro klifov in smeri, transport in tudi potrebno opremo (zatiči, metulji). Tako smo vsak dan po zajtrku odšli do izbranih klifov in v glavnem plezali cel dan. Glede na izjemno srečo s sončnim vremenom, saj je deževalo le en dan (pa še takrat smo nekateri plezali), smo obiskali kar nekaj klifov in sten ter nabrali lepo število plezalnih smeri različnih težavnosti. Z Janom sva plezala vseh 6 dni srečanja in še v nedeljo, ko je bilo srečanja sicer že konec. Plezala sva v vodstvu do ocene E4 6a.
Poleg naravnih danosti kamnin (poči, plate ...) je za britansko plezanje znana visoka tradicionalna plezalna etika, ki dovoljuje le uporabo premičnih varoval (metuljev, zatičev, najlonskih trakov). Sicer se najde še kak klin, najlonski trak ali kakšna prusikova vrvica (so zelo redki in stari), nameščanje svedrovcev pa je strogo prepovedano.
Do vznožja večine smeri klifov se je treba spustiti po vrvi (uporabljajo statične vrvi), nato pa se spleza nazaj na vrh klifa ali stene. Prvi, vodilni plezalec spleza smer s sprotnim nameščanjem varovanja, na vrhu naredi sidrišče in varuje drugega plezalca, ki pobere vso opremo in pripleza za njim. Na koncu se podre sidrišče, pobere vrv za spust in odide. Na ta način se ne pušča nobenih sledi plezanja po stenah, le sledi magnezija, ki pa ga dež (ali celo morska voda) spira s klifov.
Za Britance je znana tudi njihova lestvica ocenjevanja plezalnih vzponov, ki je morda na začetku nerazumljiva, s časom pa se dobi občutek kako deluje. Npr. smeri imajo oznako E1 5b ali E6 6b. V grobem je prva ocena (Mod., Dif., Sev., HVS, E1, E2, E3 ...) namenjena kompleksnosti smeri (težavnost in možnost varovanja), druga ocena pa oceni najtežjega dela (težavnosti) smeri.
Ko smo tekom tedna spoznavali različne klife (stene), zgodovino (prvih) vzponov, način varovana ter odnos plezalcev do sten, smeri in plezanja nasploh (tudi narave), sem počasi začenjal razumevati njihov pristop in način plezanja. Tudi britansko ocenjevanje. Še bolj pa avanturistični duh tovrstnega plezanja. Mnoge smeri nimajo več kot npr. 15 m, torej bi lahko rekel, da je stena kot v nekem plezalnem vrtcu pri nas, a po preplezani smeri je občutek bolj podoben tistemu, ko se vrnem z opravljene alpinistične ture. Se pa te smeri zaradi sprotnega nameščanja varovanja pleza dlje oz. relativno »bolj počasi«, saj se poleg plezanja samega ukvarjaš še z varovanjem. To pa je v težjih smereh (z višjo oceno E) postopoma slabše.
Organizacija srečanja pod okriljem BMC je bila na nivoju. V vseh pogledih. Tako v smislu plezanja, organizacije kot tudi druženja. Večere smo si krajšali s tematskimi predavanji, z obiski lokalnih gostiln (večerje), branjem plezalnih revij ter vodnikov, številnimi debatami in tudi za zabavo so poskrbeli. Po britansko. Lokalni plezalci so bili izvrstni, prijazni in ustrežljivi ter se izkazali kot odlični gostitelji. Vsak udeleženec je tudi dobil plezalni vodnik za področje zahodnega Cornwalla, kjer smo plezali. Da je je čas mineval hitro so naju opozarjale predvsem težke roke in noge (mišice nasploh) saj sva bila po sedmih plezalnih dneh res utrujena.
Kljub temu, da sem se srečanja udeležil bolj po naključju, sva z Janom dobila dobro izkušnjo, lahko bi rekel celo lekcijo britanskega plezanja. Če je bilo poleg druženja in plezanja samega namen srečanja tudi širjenje miselnosti visoke britanske plezalne etike na druge (ne britanske) plezalce je organizatorjem to uspelo, saj je bilo veliko debat med različnimi plezalci ravno na to temo ... če poenostavim: »To bolt or not to bolt?« Vsaj upam, da je bilo tako.
Britanci doma nimajo velikih sten kot jih imamo npr. Slovenci. Je pa skorajda vsaka stena ali klif, kjer se da plezati, preplezana (kot npr. zaledeneli slapovi pri nas). Večinoma na način, ki ga je treba spoštovati in ceniti. Predvsem pa se splača priti v Cornwall zaradi plezanja samega, ki je res izvrstno.
Miha Habjan
--------------------------------
VTISI Jana Podgornika:
Pričakovala sva odlično plezarijo, ter slabo in mastno hrano, nisva pa pričakovala tako lepega vremena in tako veličastnega ambienta. Po sedmih dneh plezanja sva se vrnila izmučena in opečena od sonca. Plezali smo prav vsak dan. Pravzaprav bi kakšen dan počitka prišel prav. Vsak dan so nas dali v navezo z enim domačinom, ki je poskrbel za izbor plezališča, potrebno opremo in prevoz do tja. Večina plezanja je potekala po obmorskih pečinah. Nekatere višje ležeče stene so bile dostopne cel dan, v nekaterih pa si zaradi visoke razlike med plimo in oseko lahko plezal le del dneva.
Plezala sva večinoma po res dobro razčlenjenem grobozrnatem granitu, ki je ponujal plezanje po počeh, luskah in gladkih ploščah. Potipala pa sva tudi bolj eksotične kamnine kot je killay slate in greenstone, ki ponujajo plezanje bolj podobno našemu domačemu. Ves čas se je plezalo na tradicionalen način, s sprotnim nameščanjem varovanja. V celotnem območju se klinom in svedrom izogibajo tako strastno, da se raje kot na zabit klin spustijo do morja, na kakšno v zemljo zabito palico. Treba je priznati, da pri tako kvalitetni skali, ki je večinoma ponujala res dobro varovanje, svedrov in klinov niti ne pogrešaš. Smeri so bile dolge od enega do treh raztežajev. Ker pa se precej zamudiš z nameščanjem varovanja in sestopom po vsaki preplezani smeri, sva na dan v povprečju splezala le pet smeri. V vodstvu sva plezala smeri do E4, kot druga v navezi pa še kaj težjega. Za razumevanje angleškega načina ocenjevanja bi bil potreben vsaj še kak mesec plezanja. Ocena E4 bi lahko glede na kakovost varovanja predstavljala vse od francoske 6a po neki plati brez vsakega varovanja do 7b po poči, kjer lahko varovanje nameščaš na 20 cm. Domačini so razložili, da si predstavo o težavnosti neke smeri vnaprej predstavljaš le tako, da najprej pogledaš oceno smeri, potem pogledaš avtorja smeri, leto nastanka smeri, komentarje v vodničku o smeri in smer samo.
Poleg plezanja je bilo pomemben del srečanja druženje. Zvečer smo imeli par predavanj in dve žurki, eno res dobro v hlevu sosednje kmetije, kjer so nam družbo delale kokoši, konje in ovce. Kadar ni bilo predavanj ali zabave smo večere prebili ob prepiru o tem, kakšen način varovanja je edini pravi in o tem ali bi bilo kje mogoče smiselno navrtati kakšen sveder za lažji spust ob vrvi.
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Foto Miha Habjan in Jan Podgornik
Poleg naravnih danosti kamnin (poči, plate ...) je za britansko plezanje znana visoka tradicionalna plezalna etika, ki dovoljuje le uporabo premičnih varoval (metuljev, zatičev, najlonskih trakov). Sicer se najde še kak klin, najlonski trak ali kakšna prusikova vrvica (so zelo redki in stari), nameščanje svedrovcev pa je strogo prepovedano. 
enim domačinom, ki je poskrbel za izbor plezališča, potrebno opremo in prevoz do tja. Večina plezanja je potekala po obmorskih pečinah. Nekatere višje ležeče stene so bile dostopne cel dan, v nekaterih pa si zaradi visoke razlike med plimo in oseko lahko plezal le del dneva. 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih