NOVICE  

V obdobju sodelovanja se je izvedlo veliko pomembnih in za planinstvo aktualnih posvetov, predavanj, referatov ... Izmenjava izkušenj in sodelovanje je bilo aktivno na področju dela in delovanja mladih, planinskega izletništva, gorskega reševanja, alpinizma, planinske kulture, planinskih poti, založništva, glasbe ... Tukaj se je rodila ideja o imenitni visokogorski poti po ozemlju vseh treh dežel »Pot prijateljstva«. Skrb razpravljavcev zadnjih let pa je problematika naraščajočih trendov turizma, povezanega z aktivnostmi v gorski naravi. Povečuje se delež pohodništva, gorskega kolesarjenja, zimskih športov ... Veliko infrastrukture, ki jo uporabljajo udeleženci teh aktivnosti, kot so koče, poti, označbe in varovala, s prostovoljnim delom zagotavljajo člani planinskih društev.
Ta skrb je prevevala tudi že 49. srečanje planincev treh dežel 5. in 6. oktobra 2013 v Mallnitzu, v Nacionalnem parku Visoke Ture. Zbralo se je več kot 70 delegatov iz deželne zveze avstrijske Koroške, Furlanije - Julijske krajine ter iz obmejnih planinskih društev Slovenije. Med 16 slovenskimi udeleženci smo bili člani iz Meddruštvenih odborov planinskih društev Gorenjske, Koroške, Posočja, in Primorsko-Notranjske. S svojima referatoma pa sta sodelovala tudi predstavnica Ministrstva za infrastrukturo RS in prostor mag. Blanka Bartol, slovenska kontaktna točka za Alpsko konvencijo, in podpredsednik PZS Miro Eržen.

Na osnovi resolucije, ki smo jo sprejeli na srečanju v Mojstrani v letu 2012, ter jo je potrdil tudi UO PZS, smo za leto 2013 kot vodilno temo letošnjega srečanja določili razpravo o odnosu med Alpsko -konvencijo - turizmom in planinskimi zvezami. V namen osvetlitve tega področja in problemov, ki se pojavljajo v zvezi s tem, je bilo prijavljenih 8 referatov, kar je razvidno iz spodaj objavljenega programa srečanja.
Samo gospodarska dejavnost turizma v Alpah na letni ravni prinaša milijon evrov prihodka. Kako posamezne države uresničujejo zaveze Alpske konvencije in kako jih poskušajo še nadgrajevati, da bi se brez škode ta prihodek ohranil, ali celo rasel, smo spoznavali v prvih treh referatih.

V drugem delu so nam bila predstavljena razmišljanja o vplivih sodobnega prometa na ranljivost visokogorskega okolja. Alpe vsako leto obišče sto milijonov obiskovalcev, od tega štiri petine s svojimi avtomobili. Je sploh možno promet zmanjšati, ga je možno kakorkoli nadomestiti, ob želji, da se obisk ne skrči? Razmišljati o blagi mobilnosti - trajnostnemu okolju prijaznejšemu premičnemu transportu, je še kako na mestu.
Predavatelji so nam predstavili nevarnosti, ki jih za občutljive Alpe predstavlja izgradnja novih smučišč in drugih rekreativnih naprav za novo nastajajoče športe in aktivnosti. Kako bi lahko izkoristili tradicionalno planinstvo kot model obiska gora, kako so lahko tudi »preživeti« modeli sodobna perspektiva (projekt Gorske vasi). Ohranile nam bodo ta prostor zelen, zdrav in aktiven, ter preprečevale osip prebivalstva s teh področij.

Iz predstavitvenih referatov je bilo razvidno, da se več ali manj v vseh treh regijah (avstrijska Koroška, Furlanija-Julijska Krajina in Slovenija), kljub različnim zgodovinsko pogojenim stopnjam razvoja turizma, v okviru obravnavane teme, srečujemo s podobnimi problemi, to je pri ustvarjanju pogojev za trajnostni razvoj turizma v Alpah, vlogi in pomenu planinskih zvez pri tem, predvsem pa pri uresničevanju načel Alpske konvencije. Če smo planinci še slišani pri opozarjanju na posamezne investicije ali druge dogodke, povezanimi s škodljivimi vplivi na gorsko okolje, pa smo popolnoma nepriznani kot relevanten sogovornik pri načrtovanju novih turističnih produktov, ki na osnovi dejavnosti profesionalnih turističnih subjektov »vdirajo« v gorski svet in pri tem uporabljajo oziroma celo uničujejo infrastrukturo, ki jo planinci gradimo in vzdržujemo na prostovoljnih osnovah. Pri tem pa ne gre samo za razmerje planinske zveze - turizem na področju odnosa do varovanja gorskega sveta, pač pa za vpliv planinskih organizacij pri oblikovanju razvojnih projektov v širši družbeni skupnosti, ki gorske kraje razvijajo v skladu z naravnimi danostmi, naravno in kulturno dediščino,predvsem pa ne v pričakovanju nenehne rasti obsega obiskovalcev, novih kapacitet ter povečane potrošnje. Tak primer je nedvomno avstrijski projekt »Gorskih vasi«, ki se že uspešno prenaša v Italijo in Nemčijo, v Sloveniji pa ........

V razpravi je bila večkrat omenjena lani uvedena Alpe Adria Trail, za katero so avstrijski turistični predstavniki, prisotni na srečanju, ponosno povedali, da se je dobro uveljavila, ter da ocenjujejo posredni prihodek (vezan na ponudnike ob poti v avstrijskem delu) na 1 mio €. Težko bi ocenili učinke na slovenski ali italijanski strani, nedvomno so ob še številnih nerešenih zadevah (prepoznavnost, ureditev osnovnih logističnih vprašanj itd.) veliko bolj skromni. To kaže na to, da smo zaradi preslabe povezanosti (planinske zveze - turistični dejavniki) tako doma kot na regionalnem področju, še vedno odrinjeni od odločanja pri takšnih projektih v začetnih fazah. Ob tem je zanimiva napoved turističnih predstavnikov, da načrtujejo II. fazo Alpe Adria Trail, ki naj bi posegla tudi v visokogorski svet .Torej, če vzamemo primer Slovenije, tudi na področje Slovenske planinske poti. To je torej samo eno izmed področij, ki jih moramo v bodoče spremljati in aktivno sodelovati pri novih projektih.
Novi generalni sekretar Alpske konvencije Marcus Reitter je predstavil nekaj (težko bi rekli novih) tez za razvoj trajnostnega turizma - zahtevo po trajnostni mobilnosti; zagotavljanje lastne odgovornosti; trajnostni turizem močno prispeva k lokalnemu ustvarjanju dodane vrednosti ter močno prispeva k zdravju prebivalstva in je seveda turizem prihodnosti. Vse to pa so zadeve, ki jih politiki bolj sabo slišijo, še največkrat ob volitvah.
Stanje na področju izvrševanja Alpske konvencije v Sloveniji je predstavila predstavnica Ministrstva za infrastrukturo in prostor mag. Blanka Bartol, medtem ko predstavniki SPIRIT-a niso smatrali za potrebno, da bi se srečanja udeležili. Pač v skladu s pomenom, ki ga posvečajo tako v razvojnih kot operativnih dokumentih planinstvu.

Drugi dan srečanja smo si udeleženci ogledali dobre prakse Mallniza, kjer ima turizem že 140 letno tradicijo. Po poti, ki povezuje gorske kmetije in je po njej speljana kanalizacija, smo se povzpeli v stransko dolino Dösental. Pri družini Saupper smo mimogrede tudi nakupili domače mesnine. Po zaključku srečanja v planinski koči Wolligerhüte smo se le še spustili v Mallnitz in si obljubili: Nasnidenje na 50. srečanju planincev treh dežel, kje drugje kot na Tromeji - na Peči!

Zaključke posvetovanja lahko strnemo v sledeče:
• V luči ustvarjanja pogojev za razvoj trajnostnega turizma na področju treh regij in odgovornosti planinskih organizacij do tega je nujno njihovo tesnejše sodelovanje za ustvarjanje enotne platforme in odnosa do razvojnih vprašanj na tem področju.
• Le povezani in v tesnem sodelovanju si bomo planinci lahko priborili status relevantnega sogovornika turističnim organizacijam. Načela, na katerih planinci delujemo - prostovoljstvo, idealizem in predanost, ne morejo biti uporabljena (zlorabljena) za doseganje ciljev drugih.
• Delovati moramo za še večjo prisotnost planinskih organizacij v javnosti, kajti to nam v današnjem svetu , ki ga obvladujejo mediji, povečuje naš pomen pri doseganju ciljev na področju trajnostnega razvoja.
• Povezovanje s turističnimi organizacijami je nujno, saj lahko od takšnega tesnega sodelovanja lahko pridobimo vsi.
• Jubilejno, 50. srečanje bo v letu 2014 na Tromeji nad Ratečami.

Povzetek

Z veseljem lahko ugotavljamo, da je (tudi na osnovi iniciative Slovenije v letu 2012) srečanje v Mallnitzu naredilo velik vsebinski korak naprej, sama organizacija pa je bila na visokem nivoju. Z ozirom na (žal) relativno hitro drsenje Slovenije v finančno in gospodarsko podrejenost razvitih držav (med katerimi imata avstrijska in italijanska nedvomno pomembno mesto) je jasno, da moramo v tem prostoru tesno sodelovati, saj se tukaj ustvarjajo razvojni projekti, ki bodo imeli velik vpliv tudi na razvoj slovenskega turizma, nenazadnje pa tudi na izkoriščanje oziroma varovanje slovenskega gorskega sveta. Nenazadnje gre tudi za področje, kjer živijo slovenske etnične manjšine, katerih predstavniki s področja planinstva (SPD Celovec, SPD Trst) so bili tudi prisotni na srečanju. Sodelovanje PZS v mednarodnih organizacijah (UIIA, CAA, EMF) je seveda nujno in potrebno, pri tem pa ne gre zanemariti dejstva, da se bodo problemi, ki zadevajo neposredno operativno delo društev, reševali na regionalnem nivoju.

Miro Eržen in Anka Vončina

Program 49. srečanja planincev treh dežel (4,37 MB)