NOVICE
torek, 15. oktober 2013, ob 0. uri, ogledov: 5261 INTERVJU: dr. Matjaž Kmecl - Tam zgoraj je svojevrstno »osvobojeno ozemlje«| Planinska kultura | Splošno | Društva | | | Planinski vestnik | Odbor za založništvo in informiranje | | | Planinsko društvo Kamnik | | | | Objavil(a): Zdenka Mihelič | | Planinski vestnik - Vladimir Habjan: Akademik dr. Matjaž Kmecl je z gorami povezan od malih nog. Pravi, da ga je tja zvabila nekakšna erotika, v gimnaziji pa ga je s planinstvom zastrupil njegov ravnatelj Tine Orel. Za Kmecla je tam zgoraj svojevrstno »osvobojeno ozemlje«, kjer se lahko vsaj malce očisti od čadaste doline in vsakodnevne rutine. |
Od
rojstnega tisočaka Kuma ga je pot preko Grintovcev, na katere se je mladostno
razposajen podal kar bos, vodila proti Triglavu in Slovenski smeri. A ni ga
sram priznati, da je po duši šodrovec, ki jo sicer rad in pogosto udari tudi po
svoje, v neznano, kar pa mu je povsem dovolj. Tako si nekako po kugyjevsko nabira
prijazne spomine za stara leta (naslednjega februarja jih bo dopolnil
osemdeset). Pogovor smo izkoristili za nekaj aktualnih družbenih vprašanj,
povezanih tudi z vlogo planinske organizacije in publicistike.
20. septembra
ste bili slavnostni govornik ob 120-letnici Planinskega društva Kamnik. Bi nam
lahko zaupali, kaj je bilo glavno sporočilo vašega govora?
Bilo
je predvsem priložnostno spominjanje na začetnike, štiri pogumne može iz
Kamnika, enega lekarnarja, dva učitelja in enega posestnika, ki so tako rekoč
iz nič in v stalnem sporu z velikonemško napetimi alpenferajnovci postavili na noge to našo prvo podružnico
Slovenskega planinskega društva (SPD). Potem pa tudi na vse nepregledne množice
idealistov, ki so jim sledili. Dodal sem nekaj morebitnih vprašanj o smislu
sodobnega hribolazenja. Začetnikom je bilo glede tega po svoje celo lažje. Planinsko
organizacijo so začeli graditi iz narodnostnih razlogov, da ne bi alpenferajnovci po svoje packali in nemškovali
v naših gorah. Gorogranski nadučitelj Fran Kocbek z druge strani Grintovcev je
takrat razloge strnil v kratko geslo: Naš je rod, naša je gora! Tu živimo
Slovenci, zato so te gore samo naše. Dandanes ima vsakdo iz naše številne
hribovske bratovščine seveda za te potrebe svojo lastno filozofijico; moja
osebna je bila zmeraj, da je tam zgoraj svojevrstno »osvobojeno ozemlje«, kjer
se lahko vsaj malce očiščujemo od čadaste doline in vsakodnevne rutine. In kjer
si - nekako po kugyjevsko - nabiramo prijazne spomine za stara leta. Zbiramo,
po Mihi Potočniku, nekaj, kar se sproti spreminja v »posušeni rožmarin«, z
opojnim duhom po najlepšem.
Ojstrica, foto Milan Cerar
Kaj po vašem
mnenju pomeni 120 let za neko planinsko društvo in za planinstvo v Sloveniji?
Kakšno mnenje imate o praznovanju takšnih obletnic?
Če
pogledam SPD, tudi njegovo prvo podružnico v Kamniku, je bil najprej zanos,
skupaj s trdno vero, da je tako treba - ideja se namreč porodi iz stanja
skupnosti. Potem preide v nazorsko in interesno združenost ter se na koncu
morebiti, če je prava, okrepi v tolikšno množičnost, kakršno pozna naše
današnje planinstvo. Obletnice so simbolni mejniki, možnosti potrjevanja
skupinske zavesti. Zakaj jih ne bi praznovali? Poleg tega slejkoprej velja, da
se lahko (skoraj) vse naredi od danes na jutri, samo tradicije in z njo
povezane vztrajnosti ne. V njej je posebna energija, ki ožarja tudi take
proslave.
Koliko vam še
uspe slediti dogajanju v planinski organizaciji? Ste bili v preteklosti s Planinsko
zvezo bolje povezani?
Kot
aktivist pravzaprav nikoli, kot planinski »vernik« pa ničkoliko. Zelo veliko
sem se o teh rečeh pogovarjal s Tinetom Orlom, ki me je s planinstvom zastrupil
že v gimnaziji, podobno kot še številne nekdanje celjske gimnazijce. Bil je
zelo »ljudski« ravnatelj, zelo razgledan in duhovit. Kadar je kak profesor
zbolel, ga je najraje nadomestil kar sam, za nas pa je to zmeraj bil kar
nekakšen praznik: ni bilo ne spraševanja ne dolgega časa, ura se je spremenila
v skoraj fascinantno monodramo, iskrivo, polno anekdot in tudi življenjskih
modrosti. Mislim, da je v njej užival tudi sam; mi smo vsekakor. Nekega jutra
me je pobral kar od pouka in me v razmajanem avtobusu celjskega planinskega
društva za ves dan odpeljal v Logarsko dolino - tam okoli 1950. Ves dan smo
pili nekakšen čaj, v katerem je prevladovalo žganje, vseeno pa sem ostajal
toliko pri sebi, da mi je ostal dogodek z vso logarsko kuliserijo vred v
prelepem spominu. In podobno. On me je tudi »izdrezal« kot planinskega pisca,
kot aktivista pa pač nikoli, ker reč ni v moji naravi.
Planinska
organizacija je imela v svojih začetkih velik narodnobuditeljski pomen. Danes
bolj poudarjamo strokovni, izobraževalni in športni vidik organizacije. Se vam
zdi, da je prvotni pomen danes povsem zamrl? Je planinstvo še na kakšen način
povezano s slovenstvom?
Seveda!
Saj imamo Triglav v grbu! Med drugo svetovno vojno sta dve partizanski patrulji
kljub nevarnostim krenili na Triglav in tam razvili slovensko zastavo, v vpisno
knjigo pa kot smer poti zapisali: V nove zarje! Ko smo se dobrega pol stoletja
pozneje osamosvajali, je spet Triglav prevzel simbolno vlogo - spomniti se je
treba patetičnih prizorov z vrha v tistem času. Zmeraj v takšnih trenutkih smo
se zatekali k njemu. Intimno to počenjamo še danes, kar naprej. Drugače pa je
naše današnje planinstvo pač mnogofunkcionalno, hvalabogu; ni tisto, čemur bi
rekli s staro meščansko, skoraj nezamenljivo besedo fahidiotsko - v njem je
veliko obilje vseh mogočih idej, energij in možnosti. Zato pa je tako množično.
Triglav z Razorja, foto Matevž Lavrič
Si danes
lahko Slovenec, tudi če ne hodiš v gore?
No,
najbrž že. Je pa planinstvo za Slovence tudi danes vsekakor dodatna in ne
najmanj pomembna možnost izražanja pripadnosti ljudstvu in narodu pod Triglavom.
Politiki to celo vedo ali pa jih k temu pripravi recimo Tof z »vrhom na vrhu«,
časopis, ki organizira pohod 100 žensk na Triglav, borčevska organizacija s
svojo znamenito vsakoletno prireditvijo na Pokljuki, ali kdo tretji. Nobena od
teh prireditev ne mine brez politične udeležbe.
Ali imate
občutek, da se slovenske politične delitve odražajo že tudi v slovenskem
planinstvu?
Žal!
Ne bi se smele. Saj celo v politično najbolj razklanem času nismo imeli
klerikalnega in liberalnega planinstva; planinstvo je bilo zmeraj nad tem.
Občasno se sicer kdo spomni, da naj bi po avstrijskem zgledu na vrheh
postavljali križe, toda to praviloma ni politika; in tudi ni čisto v skladu z
modernimi ekološkimi nazori, tako da prav vztrajna takšna dejanja niso. Toda
rad bi spomnil na poskus prepira okrog besed »planinski« in »gorniški«.
Jezikoslovno bi se ga še dalo kako utemeljevati, toda ne potem, ko traja neka
raba že sto in več let. To je tako, kot če bi uspeli novodobni »revolucionarji«
zamenjati slovensko zastavo, pod katero se je že poldrugo stoletje dogajalo vse
slovensko osamosvajanje (ki ni bilo samo zadnje dejanje 1991). Ne gre pač,
tradicija ne dovoli, pa naj kdo v svojo čast in slavo še tako hoče in si še
tako prizadeva. Pod »slovenskim planinskim
društvom« se je dogodilo vse odločilno na tem področju zadnjih sto
let. Naj dodam, da pa k morebitni tovrstni uspešnosti kdajpakdaj pripomore tudi
manj občutljiva »politika« planinske organizacije. Ni bilo na primer treba
prepustiti stare Kocbekove koče na Molički planini neki drugi, secesionistični
pobudi, navsezadnje je koča slejkoprej pomemben kulturni spomenik, in to ne
samo planinstva - tudi s cerkvico Cirila in Metoda nad seboj. Naj so bili drugi
interesi in razlogi še tako močni - ne bi bilo treba in ne bi se bilo smelo;
koča je dragocena snovna dediščina organiziranega slovenskega planinstva,
njegova »srebrnina«. Vsaj moje mnenje je takšno.
Kateri motivi
so vas pripeljali v gorski svet? Kateri so prevladovali pri vašem zahajanju v
gore: estetski, etični, športni ali vsi trije enako?
Kaj
pa vem, nekakšna erotika pač. Že večkrat sem si sam skušal razložiti in še
najraje obstal pri spominih na najzgodnejše otroštvo. Starši so kot učitelji
službovali na Kumljanskem, v hribih pač, čeprav ne prav najvišjih; hodili smo k
bližnjim cerkvicam, tudi na Kum. Za zmeraj mi je ostal v spominu skoraj
pravljični pogled z enega od njih, z Rodeža, na zasnežene Grintovce. Če si
sposodim (ukradem) malce patetičen izraz - postali so mi trajen »predmet
hrepenenja«. Ko je prišla vojna, sem bil star sedem let. Takrat je oče, ki je
prišel le poredkoma domov, pripovedoval, kako bomo po vojni vsi skupaj odšli na
Triglav (njegov oče, moj ded, »stari ata«, je bil znan po tem, da jo je večkrat
z mlajšo hčerko mahnil kar peš iz Šmartnega ob Paki, kamor se je z vlakom
pripeljal iz Celja, čez vso Zgornjo Savinjsko dolino na Ojstrico). Ko je bilo
vojne konec, sem bil star že enajst let in seveda čakal obljubljene hoje na
Triglav, vendar sta bila starša tako zasuta z obveznostmi, da je ni in ni bilo.
Leta so tekla, pripehal sem se do mature, moj ravnatelj mi je še podpihoval
staro pričakovanje, zdaj že hrepenenje - in sem sklenil, da pa je zdaj že čas.
Nisem imel ničesar, še nahrbtnika ne, kje neki čevlje. Do Triglava je bilo
daleč, in sem se odločil za Grintovce; če ni bilo čevljev, pa pač bos - in sem
jih prehodil bos po vsem grušču in julijskih snežiščih. Vrnil sem se popolnoma
obtolčen, vendar ničkoliko srečen. Nič nisem, vsaj takrat ne, premišljeval,
kakšni motivi so me pri tem vodili, in moram priznati, da sem do konca hodil v hribe
skoraj kot kakšna srečna živalca, ki vse stvari jemlje sproti, kakor pač
pridejo. Erotika pač! Seveda ne bi bilo res, če bi trdil, da me različni
pogledi na vse to početje niso nikoli zanimali. So me, in to kar precej. Potem
sem nekoč naletel pri Kafki na biblično parafrazo, da je vsaka pot tudi cilj
(kar si je nekaj kasneje kot misel privzel tudi Nejc Zaplotnik), in sem si
rekel: bom pa hodil pod to zastavo: važna bo pot, četudi se bom zmeraj spet
vračal (hvalabogu) domov.
....
Vladimir Habjan
Več: Celotni pogovor si preberite v Planinskem vestniku, oktober 2013, kjer je avtor in urednik Planinskega vestnika Vladimir Habjan posvetil svoj odlični Uvodnik dr. Kmeclu.
Kamniško-Savinjske Alpe - najbližje dostopne planincem vzhodne Slovenije, foto Franci Horvat
|
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih