NOVICE  

Roman: Na okoli 5400 metrov. Nesla sva jo vse do baznega tabora, kjer sva upala, da jo bo pobral helikopter. Vendar zaradi močnega vetra ni mogel prileteti. Ker je nižje doli zapadlo precej snega in je močno snežilo, bi nosači potrebovali šest dni, da bi prišli do nas. Na srečo je drzna posadka v ruskem helikopterju prostovoljno priletela in nas prepeljala v Katmandu. Polet v slabi vidljivosti in močnem vetru je bil grozljiv.

Sta bili nesreči Marca Boivina in Tomaža Humarja vsaj posredno povezani z medijskim pritiskom oziroma pričakovanji sponzorjev?
Roman: Če si obremenjen, je več možnosti, da greš čez tisti rob, ki sem ga prej omenil.

Sta morda med svojimi vzponi v Himalaji kdaj doživela prisotnost tretjega človeka, imela halucinacije ali nadzemsko doživetje, kot na primer Vojteh Kurtyka med prečenjem vseh treh vrhov Broad Peaka, ko opisuje, da je bilo občutje fantastično, absolutno duhovno, pravi delirij?
Roman: Ko sem bil majhen, sem bral Messnerjeve knjige, v katerih omenja soplezalca, ki ga ni bilo. Mislim, da je to morda že lažji možganski edem. Če si izčrpan, možgani delujejo zelo počasi, si v napetem psihičnem stanju. Zame je to fizični problem, posledica utrujenosti.
Nives: Mislim, da so halucinacije posledica izčrpanosti, spremenjene percepcije.
Roman: Nivesina sestra je kognitivna nevroznanstvenica, sodelovala sva v njenih višinskih raziskavah. Testirala je naše odnose na velikih višinah, reakcije, spremembe mišljenja, menjave percepcije. Na višinah postane človek bolj religiozen, čeprav sicer v dolini ni ...
Nives: Ker so gore božanstva.
Roman: Manj ko je kisika, bolj so nekateri dovzetni.

Halucinacij še nista imela?
Roman: Nisva jih imela.

Ker sta dovolj dobra?
Roman: Ha, ha. Nives je imela na Lotseju med sestopom težavo, morda začetek možganskega edema. Bila je zaspana; mislila je, da smo v dolini, ker je videla luči v baznem taboru, bili pa smo še na 8300 m. Ponoči si je pomagala s kortizonsko injekcijo, zjutraj je bila že dobra. Sestopila sva brez problemov.

Nives, nekako v času kot vi, sta imeli tudi Edurne Pasaban in Gerlinde Kaltenbrunner približno enako število doseženih osemtisočakov (11). V zvezi s tem ste izjavili, da alpinizem ni tekma, da ne tekmujete v osvajanju vseh 14 osemtisočakov. Kaj lahko rečete o poskusu prevare južnokorejske alpinistke Oh Eun Sun pri vzponu na Kangčendzengo?
Nives: Ni važno, ali je Korejka prišla na vrh ali tik podenj. Že prej se je izgubila pomembnost ženskega alpinizma v Himalaji. Ženske so zapravile možnost, da bi naredile nekaj svojega v alpinizmu. Prilagodile so se slabšemu delu moškega alpinizma. Lahko bi vpeljale svoj način, pa ga niso.

Kaj mislita o vzponu Irene Mrak in Mojce Švajger v Diamirski steni Nanga Parbata, ko sta dosegli rob stene in ga je Viki Grošelj označil za enega največjih uspehov ženskega alpinizma v Himalaji?
Roman: Zame je to res velik uspeh, ker nista šli na tisto stran, kjer je bila večina drugih. Morda ni bil tehnično zahteven, je pa bil nekaj novega.
Nives: Pogumno, to je zelo nevarna smer. Njun pristop je pozitiven. Upam, da nista tega naredili zaradi sponzorjev. (smeh)

Uspel vama je niz hitrih vzponov na tri osemtisočake v 20 dneh - Gašerbrum I in II ter Broad Peak. Ali menita, da ima vajin organizem izjemne dispozicije za višino, ali sta tako dobro natrenirana?
Roman: Nekaj dispozicije mora biti. Plezala sva že s prijatelji, ki so bili telesno bolje pripravljeni od naju, vendar so na veliki višini odpovedali. Na višini je fizična pripravljenost sicer pomembna, vendar je psihična skoraj še bolj.