NOVICE
sobota, 5. april 2014, ob 0. uri, ogledov: 7792 Lindič in Krajnc: prva prosta ponovitev smeri Rolling Stones v S steni Grandes JorassesAlpinizem | | Komisija za alpinizem | | Planinsko društvo Celje Matica | | | Objavil(a): Zdenka Mihelič | | Luka Lindič in Luka Krajnc, člana Slovenske mladinske alpinistične reprezentance, sta sredi letošnjega marca preplezala impozantno smer Rolling Stones v severni steni Grandes Jorasses, in sicer sta opravila prvo prosto ponovitev smeri, vse raztežaje pa sta preplezala na pogled. Čestitke! Preberite Lindičev zapis izjemnega podviga. |
Pred petimi leti sva s Silvom Karom plezala v gorah okoli Mont Blanca. Z vrha
granitnega stolpa na katerega sva priplezala se je dobro videl vrh Grandes
Jorasses. Med številnimi drugimi zgodbami, ki mi jih
je pripovedoval Silvo, jaz pa sem jih z odprtimi usti požiral,
mi je takrat pripovedoval o smeri Rolling Stones v severni steni Grandes
Jorasses, katere drugo ponovitev so leta 1985 opravili Silvo Karo, Janez Jeglič
in Slavc Svetičič. »To bi se po mojem dalo splezati
prosto,« je zgodbo zaključil
Silvo. Od takrat se mi je ta ideja večkrat prikradla v misli. Od sanjarjenja
o prostem vzponu v tej smeri, ko se nisem počutil
dovolj sposobnega za kaj takšnega, do tega, da je ta vzpon postal
eden izmed mojih glavnih kratkoročnih ciljev v Evropi, je minilo pet
let.
V tem času sem večkrat prebral poročila
plezalcev, ki so ponavljali smer. Zadnje ponovitve so bile, zaradi zelo toplih
in suhih poletij ter posledične nevarnosti kotalečega
kamenja, opravljene jeseni, pozimi ali spomladi. Iz poročil je
bilo možno razbrati, da so ponavljavci naleteli na konstantne težave
v strmi, mestoma krušljivi skali s slabšimi
možnostmi varovanja. Nihče ni omenjal možnosti
prostega vzpona, a več kot dovolj je bilo, da jo je omenil
Silvo. Sam sem si zamislil, da bi bil najugodnejši termin za poskus prostega vzpona
aprila ali maja, ko ni več zimskega mraza, kljub vsemu pa je
dovolj hladno, da je manjša nevarnost kotalečih
kamnov.
Sredi zadnjega marca, po prihodu z izmenjave na Japonskem, sem po vremensko
nestabilni zimi bolj za hec še enkrat preveril vremensko napoved za
Alpe. Skoraj nisem mogel verjeti, ko sem gledal v ekran poln sončkov.
Praktično celotne Alpe v soncu in to skoraj dva tedna. Kmalu sva
bila z Luko Krajncem na poti v Courmayeur. Najin prvotni plan je bila smer
Gousseault-Desmaison v severni steni Grandes Jorasses. Dan pred odhodom sva
dobila informacijo, da bodo v smer pred nama vstopile že dve
navezi. Oba sva se strinjala, da bo od avanture ostalo bolj malo, če
bova kot ovce v vrsti. »A misliš, da
bi se dalo Rolling Stones splezati prosto?« sva retorično
spraševala drug drugega. Odločila sva se, da bo najbolje, da se sama
prepričava.
Pod steno, foto Luka Lindič
Kmalu sva z velikanskimi nahrbtniki že smučala na ledenik Leshaux, ki vodi pod
severno steno Grandes Jorasses. Najin namen je bil jasen. Poizkus prvega
prostega vzpona. Negotovost, ki sva jo oba občutila pred vzponom, je poskrbela za
nemiren spanec v šotoru pod steno. Naslednje jutro sva
vstopila samo z najnujnejšo opremo in hrano za tri dni plezanja.
Že v drugem raztežaju je smer postala strma. V spodnjem
delu stene smer kar malo sili v težave. Napredovala sva počasneje
od želja in po trinajstih raztežajih sva si na majhnem, strmem ledišču
izklesala polico in se pripravila na neudoben bivak. Zbudila sva se vse
prej kot optimistična. Preplezala sva precej manj, kot
sva želela, kljub vsemu pa sva bila po neudobni noči
že utrujena. Začelo naju je mikati, da bi 'pobegnila'
v klasično smer Walkerjev steber, saj je bilo videti nadaljevanje
smeri precej težko, predvsem pa slabo razčlenjeno
za plezanje z derezami in cepini. Odločila sva se, da bova vsaj še
malo poizkusila in se potem odločiva. Po preplezani dolgi prečnici,
v kateri te smer popelje v najstrmejši del tega dela stene, sva bila nazaj
v igri. Težki raztežaji so se vrstili drug za drugim. Ta
večer sva na najino srečo priplezala do odličnega
mesta za bivak samo dva raztežaja pod najtežjim
delom smeri. Vodoraven prostor na veliki luski sredi navpične
stene je bil kot pravi balkon, medtem ko nama je pogled navzgor dajal vedeti,
da naslednji dan ne bo heca. Zjutraj so naju obsijali prvi sončni
žarki in precej lažje je bilo zlesti iz spalke. Za zajtrk
sva opravila s strmim raztežajem, ki naju je dobro ogrel za najtežji
del, pod katerim sva se kmalu znašla.
Foto obeh Luka Krajnc
Ko te obsijejo prvi sončni žarki, je precej lažje zlesti iz spalke, foto Luka Krajnc
Najtežji raztežaj
ni bil videti pregrozno. »Zdaj si pa tu, kjer si si tako dolgo želel
biti!« sem si sam pri sebi rekel, ko sem
kopal snežno gobo napihano na začetku raztežaja.
Začetek raztežaja sem preplezal tekoče,
tudi varovanje je bilo boljše kot sem mislil, da bo. Še
nekaj zatikanja po luskah in poličkah in že sem pri starem, zarjavelem svedru.
Ploščica je bila videti, kot da je narejena iz konzerve. »Tvoje
nosilnosti pa ne bi danes preveril,« sem si mislil, ko sem odplezal
naprej. Po nekaj metrih je raztežaj postal precej strm. V širokem
razkoraku sem počasi napredoval višje.
Počasi sem postajal utrujen, a zazdelo se mi je, da vidim odrešilne
oprimke.
Foto Luka Krajnc
V parih daljših gibih jih dosežem,
a na žalost ugotovim, da gre za velikanske majave bloke. Čutim
lahko, kako vibrirajo, ko jih previdno obremenjujem. Ker sva v težjih
raztežajih vlekla nahrbtnike, sva za varovanje uporabljala enojno
vrv. 9,2 mm najlona se ti zdi neverjetno malo v takšni
situaciji. Naslednjih nekaj metrov raje ne nameščam nobenega varovanja, vrv pa poskušam
držati čim bolj nad majavimi bloki. Dober
meter desno od sebe vidim zabit dober klin, vendar ga s prostim plezanjem ne
morem doseči, zato ga izpustim in plezam naprej. Po še
nekaj napetih minutah uredim varovališče in si oddahnem. Nadaljevanje je
bilo videti še vedno zelo strmo vendar manj resno.
Luka pripleza za mano in potrdi težavnost raztežaja.
Po še dveh strmih raztežajih doseževa
manj strm teren. Oddahneva si, saj sva oba že precej utrujena. Preplezava še
tri lažje raztežaje in začneva s
pripravljanjem tretjega bivaka.
Foto Luka Krajnc
|
Foto Luka Lindič
|
Na tretjem bivaku sva bila kljub utrujenosti oba vesela, saj sva vedela, da je
najtežji del že za nama. Poleg tega pa sva vse
preplezala prosto na pogled. Že precej zmagoslavno sva se zavila v
spalki. Zjutraj pa naju je čakalo presenečenje.
Kar naenkrat je pričel pihati zelo močan
severni veter in kmalu sva bila obdana z gosto meglo. V dobri uri je bilo vse
obdano v plast ivja.
Vse obdano v ivje, foto Luka Krajnc
Bila sva deset raztežajev pod robom stene in hitro sva
dojela resnost situacije, v kateri sva se znašla. Vedela sva, da se ne smeva ustaviti,
saj bi se nama v tem orkanskem vetru slabo pisalo. Kakor hitro sva lahko, sva
napredovala in z zadnjo svetlobo priplezala na rob stene. V gosti megli nisva
morala sestopiti, zato sva se dobrih sto metrov pod vrhom odločila
za četrti bivak. Veter je bil na južni
strani na najino srečo precej šibkejši.
Naslednje jutro sva se zbudila v jasen in topel dan ter počasi
sva sestopila v Courmayeur.
Opravila sta izjemen vzpon, foto Luka Lindič
Za celotno turo sva potrebovala šest dni od avta do avta. Opravila
sva prvo prosto ponovitev smeri, vse raztežaje
pa sva preplezala na pogled oz. flash. Ocenjujeva, da je najtežji
raztežaj težak
okoli M8, vsaj še trije pa so težki
okoli M7. Vsega skupaj sva preplezala 40 raztežajev, od katerih jih je bilo vsaj
polovica okoli M6 ali več.
Po vzponu sva še tri dni bivala pri prijateljih v
Chamonixu. Naletela sva na različne odzive. Večina
jih je bilo nad najinim vzponom navdušenih, nekateri pa niso ali pa niso
hoteli verjeti, da je to možno. Ugotovila sva, da večina
lokalnih alpinistov razmišlja znotraj okvirjev in preprosto niso
sposobni pogledati izven njih. Kljub temu, da imajo nekateri res visok plezalni
nivo, se v velike stene še vedno podajajo z miselnostjo »samo,
da čez pridem«. Hecno...
Luka Lindič
Potek smeri in topo:
Potek smeri, foto Luka Lindič
|
Komentarji | |
|