NOVICE
ponedeljek, 12. maj 2014, ob 0. uri, ogledov: 5703 Šerpe – gospodarji Himalaje| Planinska kultura | Alpinizem | | | Odbor za založništvo in informiranje | Planinski vestnik | Komisija za alpinizem | | | | Objavil(a): Zdenka Mihelič | | Planinski vestnik - Tone Škarja: Petkov večer, dolga vožnja, Radio Ognjišče: Kazimir (Mikec) Drašlar in Blaž Lesnik. O Anapurni 2, takrat (1969) najvišjem 'slovenskem' vrhu, in še bolj, predvsem po zaslugi Mikca, o Šerpah in šerpah, kakor je zaradi plemena ime tudi poklicu višinskega nosača.
|
Poslušal
sem odlično predavanje o razvoju zavesti šerp, o njihovem lastnem pomenu,
lastni vrednosti. Mikec se je izkazal kot pronicljiv opazovalec kljub ne tako
pogostim obiskom Nepala.
Prebitek
časa se mi je obrestoval. Ne samo zaradi radijskega pogovora, ki se je
posrečeno iztekel skupaj z vožnjo. Šel sem sicer gledat film Arnolda Fancka Vihar na Mont Blancu z Leni Riefenstahl (mojstrska
fotografija!), a bil tako zgoden, da sem ujel še Vrh, film o tragediji na K2 pred nekaj leti. Zgodba nazorno prikaže
polom zahodnjakov na drugi najvišji gori sveta, ko je začetna nesreča postopoma
potegnila v smrt verigo ljudi. Kakor na Everestu 1996: ozko grlo ali
izpostavljen greben na veliki višini, kjer različno izkušeni plezalci ovirajo
drug drugega, zakoni narave pa vse bolj kažejo svojo moč. Po prvem padcu se
sodelovanje za večji učinek na hitro združenih ekip razdruži. Eni rešujejo,
drugi mimo ponesrečenih rinejo naprej proti vrhu (in umirajo na povratku),
tretji obračajo, vse to visoko nad 7000 metri, v coni smrti, kakor se reče
tistim redkozračnim višinam. Vidimo dokumentarne posnetke od tam, vidimo
pozneje odigrane prizore, vidimo nesrečne svojce žrtev in vsi se trudijo
dognati resnico, vzroke, krivdo. Večina so kakor otroci, ki se jim je igra
spremenila v tragedijo, sedaj pa vsak rešuje svojo vest, svojo žalost. Skozi
vso to nekajdnevno zmedo pa se izkristalizira obraz Šerpe, ki je nepretrganih sedemdeset
ur prebil v tej smrtni coni, reševal svoje kliente in druge ter na koncu skopih
besed natančno prikazal potek in vzroke dogodka. Ja, komercialne odprave tudi
za Karakorum, pakistansko Himalajo, najemajo nepalske šerpe, ki so precej bolj zanesljivi
od tamkajšnjih domačinov.
Zakaj
se mi je ta Šerpa še posebej vtisnil v spomin? Pred dvema letoma je prišlo
vabilo na proslavo 7. obletnice nepalske vodniške organizacije. Po daljšem
oklevanju je PZS sklenila, da se spodobi odzvati in tja poslala mene. Bil sem
priča profesionalno izvedeni predstavitvi v enem boljših katmandujskih hotelov.
Vodniki v slovesnih oblekah, precej tujih gostov, tudi francoski veleposlanik
in ameriška veleposlanica, lep del nepalske vlade pa nepalska planinska zveza
in trekinške organizacije. Veliko govorov, predvsem pozdravnih, glavni govornik
pa je bil Pasang Gjale, predsednik vodniške organizacije. Obraz, ki sem ga sedaj
videl v filmu Vrh, je bil njegov. V Katmanduju sem spoznal, da so nas povabili
kot publiko, kot občudovalce, preprosto zato, da se pokažejo, da vidimo njihovo
samostojnost in da se počutijo v evropsko krojenih slovesnih oblekah enako
domače kakor v himalajskih vetrovkah. V govoru je posebej omenil francosko in
slovensko pomoč pri vzgoji vodnikov in se pohvalil, da so sedaj enakopravni
člani mednarodne vodniške organizacije.
In
sedaj, tega petkovega večera, sem gledal njegov obraz in ga poslušal. Bil je enak
na posnetkih z gore, enak na pozneje posnetih prizorih, enak na govorniškem
odru in enak naslednji dan, ko mi je delovno oblečen v pisarni kazal učbenike,
obrazce za izpite in dokument, da so člani mednarodnega združenja gorskih
vodnikov UIAGM.
Lansko
pomlad so se na Everestu stepli šerpe in trije evropski plezalci. Ti so sicer nameravali
prečiti Everest, začenši z Zahodnim grebenom, sestopom na Južno sedlo in
nadaljevanjem čez Lotse in Nuptse, a so za aklimatizacijo želeli po klasični
smeri proti Južnemu sedlu. Klasično smer pa od baze do vrha pred vsako sezono
šerpe popravijo in opremijo z lestvami in vrvmi ter postavijo šotore za
množične vzpone komercialnih odprav. Skratka, prodajajo svoje težaško in
nevarno delo. Zato tem alpinističnim zvezdam šerpe niso pustili kar tako
uporabljati varoval, oni pa so se kot slavni plezalci čutili užaljene. Še redek
višinski zrak (7500 m) in živci so se spustili z vajeti. Pozneje je sicer vsak
povedal svojo zgodbo; Evropejci o surovosti šerp, šerpe o nadutosti Evropejcev,
a dogodek je nakazal bistven premik od še kolonialnega pojmovanja gospodov
(sabov) in nosačev (kulijev). Rečem Evropejci, a to velja za vse "gospode",
tudi za azijske. Za Japonce je bilo včasih znano, da so morali šerpe gaziti
naprej, zato so jih tudi najbolj pobirali plazovi. Bojanu Pollaku je nepalski inštruktor
Da Gombu povedal, kako mu je Korejec sredi vzpona vzel dereze z nog, ker so se
mu njegove snemale. Sam sem se leta 1974 pri vračanju z odprave zapletel s
sirdarjem Ngatijem. Trije že zelo odvečni čakalni dnevi v Gunzi, šerpe že
precej razpuščeni - pijača in dekleta - in primem sirdarja zaradi premalo
nosačev iz doline. Jaz oster, on azijsko vinjen (nimajo namreč encimov za
dostojno razgradnjo alkohola): najprej bes, potem jok. Resnične solze zaradi
ponižanja. Trk dveh kultur? Trk dveh kultur so rekli tudi spopadu na Everestu.
V resnici: trk dveh nekultur. Ali križanje dveh krivulj: padajoče črte ugleda
Zahodnjakov in rastoče linije azijske samozavesti. Kar kdo hoče videti, a
spremembe so očitne. Leta 1965 je bolnemu članu odprave pot gor in dol že tako
presedala, da bi Nepalce kar streljal, kot talce. Bog je bil pameten, da
Slovencem ni dal več moči; bili bi med hujšimi kolonizatorji, sem zapisal.
Pred
kratkim je šestnajst šerp, delavcev na pripravi smeri na Everest, izgubilo
življenje. Na nek način podobno tragedijama na Everestu in K2, sicer tam na
višini, tod še razmeroma nizko (5800 m), vedno pa pri preveč ljudeh na enem
mestu. Skupina daje posamezniku lažni občutek čredne varnosti, v resnici pa je vsak
sam in samo s svojim edinim življenjem. Na Everestu, v njegovem Ledenem slapu,
je pred takrat še nepremoščeno razpoko stalo kakih šestdeset šerp, pod Zahodno
ramo se je utrgal serak in pobil šestnajsterico. Se bo kaj spremenilo? Bodo
celo omejili vzpone? Bo sedaj manj šerp pripravljeno nositi glavo naprodaj? Bo
vsaj kaj več razumevanja ali celo spoštovanja do njihovega dela? Dvomim. Čez
nekaj let bo to le številka v statistiki vseh Everestovih žrtev, prazna delovna
mesta bodo zasedli novi.
...
Tone
Škarja
Več: Celotni članek boste lahko prebrali v Planinskem vestniku, maj 2014. Ne zamudite ga!
|
 Komentarji
| |
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih