PZS: SPOMIN NA DOGODKE PRED 60. LETI

nedelja, 3. julij 2005, ob 0. uri, ogledov: 2001

SPOMIN NA DOGODKE PRED 60. LETI

Planinsko praznovanje v Vratih je bilo veličastno, navzočih je bilo skoraj 500 planincev, alpinistov, gorskih reševalcev,... 135 plezalcem so bila podeljena Spominska priznanja za preplezani osrednji Čopov steber v severni triglavski steni. Po oceni ga je preplezalo blizu 1000 (nekateri večkrat). Žal je stena terjala tudi reševanja: kot prvo so reševali Pavlo Jesihovo, nato Valanta,.... Spominsko priznanje pa bo prejel vsak, ki bo tudi v prihodnosti s podatki "jamčil", da mu je podvig uspel. Na svečanosti je bil obujen spomin na zaključek druge svetovne vojne s sporočilom, da se grozote ne bi več ponovile in na dan, ko je bil pred 60. leti preplezan "osrednji" steber zadnjega alpinističnega problema v Severni triglavski steni. Vsaj tisočletja in pol nazaj je Triglav v raznih izpeljankah imena znana višinska točka slovenske dežele. Ni ga, ki bi se mu z nižjih vrhov oko ne oziralo k njemu, ali ga vsaj poskušalo poiskati na obzorju. Visoko sega v sinje višave, resnobno glavo mu venčajo oblaki, na njegovem skalnatem čelu se svetlika sij vladarja, v globokih gubah njegove skalnate halje se skrivajo bajke. Toda Triglav s svojo zgodovino je tudi vabilo prihajajočim, kot legenda preteklosti ter simbol sedanjosti in prihodnosti. Triglav je postal gora z najštevilnejšim obiskom pri nas. Iz Triglava smo naredili demona, skoraj napisana dolžnost je, da ga obiščemo vsaj enkrat v življenju. Potrdili smo, da smo planinski narod. Slovenec je vzel Triglav za svojo preizkušnjo. KD ALOJZIJ PLANTAU Kranjska Gora je zapel Planinsko himno: Oj, Triglav moj dom… ...in mi, popotniki skozi čas, vstopimo šestdeset let nazaj, ko se je polegla vojna vihra in v čas legendarnega vzpona legendarnih alpinistov takrat 52. letnega Jože Čopa in 44. letne Pavle Jesihove, ki sta od 26. do 30. junija 1945 potegnila novo smer v zgornji polovici triglavskega Osrednjega stebra, kjer se izoblikuje vitek steber, ki skoraj neopazno preide v navpično vršno steno. PIHALNI ORKESTER POLICIJE je zaigral pesem Slovenec sem... Za slovesnost so posredovali pozdravna pisma in opravičila: dr. Drago Dolar, ki je prvi ponovil smer in šteje danes 84 let. Napisal je: »Če bi bil zdrav, bi se te slovesnosti z velikim veseljem udeležil. V sedanjem stanju pa je bolj pametno, da ostanem doma. Vsem lep pozdrav! Drago Dolar« Jelko Kirigin iz Hrvatske, ki je napisal, da je na spletnih straneh Planinske zveze Slovenije prebral povabilo. Smatra, da je svečanost odlična ideja, s katero se daje priznanje Čopu, ki je preplezal steber na impresiven način. Leta 1963, meseca julija, ko so štirje takratni mladeniči preplezali Čopov steber, so nedaleč stran od Aljaževega doma srečali Jožo Čopa. Občudovali so ga in doživljali kot živo legendo. Opravičilo pa je posredoval Janez Sušnik, predsednik državnega zbora R Slovenije. Svečanosti so se udeležili: - predstavnica MOPE R Slovenije mag. Bernarda Podlipnik; - predstavnik RUZR izpostave v Kranju Janez Prašiček; - častni konzul Republike Čila v Sloveniji Matjaž Medvešček in - častni konzul kraljevine Nepal v Sloveniji mag. Aswin Kumar Shresta Vstopimo torej v sedanjost in preteklost: Mirko Eržen, predsednik Planinskega društva DOVJE-MOJSTRANA, je dejal, da ob vznožju našega Triglava pozdravlja vse prisotne, še posebej predsednika PZS mag. Francija Ekarja, župana občine Kranjska Gora Jureta Žerjava in vse goste in vse tiste, ki so uspeli preplezati Čopov steber in so danes med nami. Ko tako praznujemo, se premalo zavedamo, da je vse to biser, ki je Slovence dvignil kot alpinistično velesilo. Z obžalovanjem pa je dejal, da je slovensko planinstvo še vedno brez muzeja. Predlagal je: strnimo svoje vrste, da ta dogajanja ohranimo zanamcem. To je naša dolžnost. Sledil je še pozdrav soorganizatorja svečanosti: Jurija ŽERJAVA, župana Občine Kranjska Gora, ki je vsem zaželel dobrodošlico pod triglavsko steno ter izrekel čestitke vsem, ki so zmogli Čopov steber. Zaželel je prijeten dan v želji, da bi besede Mirota Eržena o Slovenskem planinskem muzeju naletele na odprta ušesa. Triglav… simbol srčnosti, zanosa in vitalnosti slovenskega naroda. Tak nam je bil v preteklih časih, z njegovim imenom so se kitila slovenska kulturna društva, čitalnice, razni klubi in še kdo. Z njim smo simbolizirali pokrivala med narodno-osvobodilno borbo – triglavke – in največ, dali smo ga v slovenski grb… spregovoril in pozdravil je prisotne predsednik Planinske zveze Slovenije, magister Franci Ekar[FILE=130]več...[/FILE] Prisotni so na predlog Francija Ekarja z minuto molka počastili spomin na vse ponesrečene v gorah in padle za domovino. Tričlanska delegacija v sestavi: Grega Berce, Senad Halilovič in Klemen Tomazin pa je odnesla venec k spomeniku ponesrečenim gornikom. Prehodili smo Triglavsko steno po dolgem in počez, malokateri kotiček nam je ostal še skrivnost. Leto za leto smo njeni stalni gostje. A vseeno zaradi tega Stena ni nič manj mogočna in zagonetna, nasprotno: še višja in silnejša stoji pred menoj; kakor mavrica je, ki misliš, da jo zdaj pa zdaj zagrabiš in pritisneš k sebi, pa se ti vsakikrat prebrisano izmuzne. Baritonist MARKO KOBAL je ob spremljavi citrarja Tomaža PLAHUTNIKA zapel pesmi Veseli pastir in Planike. Triglavska severna stena je znana daleč naokoli po svoji impozantni veličini in krasnih plezalnih možnostih, pa je tako nekako simbol vsakemu plezalcu posebej, da ga venomer spremlja njena podoba, koderkoli hodi in kamorkoli je namenjen. Za seboj ima zategadelj že pestro zgodovino, prepleteno z veselimi in pomembnimi dogodki, pa tudi z bridko resno, tragično usodo, ki sledi vsakemu, tudi najboljšemu človeku tik za petami in mu lahko čisto nepričakovano zastavi pot, da zamre svetlo oko, omahne mišičasta roka… Redki pa so najbrž, ki ne poznajo junaške zgodbe o prvem vzponu prek centralnega dela Osrednjega stebra, ki je danes znan kot Čopov steber. Tedaj že 52 letni Joža Čop je po njem postal znan po vsej domovini in tudi daleč onkraj naših meja. S Pavlo Jesihovo, odlično predvojno plezalko, sta 26. junija 1945 vstopila po Nemški smeri in po Zlatorogovih policah prečila pod Osrednji steber, ki je Jožo mikal že sila dolgo. KD ALOJZIJ PLANTAU Kranjska Gora je zapel Planinsko (...v hribih se dela dan…) Mrzli svit meglenega jutra ju je predramil. Pod steno je ležala redka megla. Joža je upal, da bo sonce popilo vodeno moro, ki se mu je lepila v dušo in mu vlažila premraženo telo. Hladna, mokra noč jima je izsesala moči, ki jih je bilo treba nadoknaditi s hrano. Joža je vedel, da sta s Pavlo v položaju, ko je umik mnogo nevarnejši od napada. Zobje skalovja so bili vse ostrejši in obstanek v navpičnosti je zahteval izjemne telesne napore. Sam je vedno znova utrjeval svojo moč, Pavli pa se je poznalo, da je bila štiri leta vojne v mestu, uklenjena med stene. Plezanje je bilo podobno dnevu poprej, le da sta napredovala mnogo počasneje in da so bile težave vse večje. Vrtinec strahu ju je vlekel navzgor, globine pa vase. Nadaljevala sta igro na vse ali nič, premišljeno, v popolni tišini, v brezvetrju, v megleni samoti… Po jezeru bliz Triglava je zaigral PIHALNI ORKESTER POLICIJE. Kdor upa, vztraja. kdor vztraja zmaguje; pogum je sreča... Zdaj je bila pred njim samo stena, gola kot življenje in smrt, kot resnica. Ni vedel, koliko časa je plezal. Del dneva, neskončno dolgo noč in spet dan je preživela Pavla pribita in privezana na prevesno polico med nebom in zemljo. Čas ji je tekel komaj zaznavno. Ko je Joža od nje odplezal, je začutila veliko, bolečo osamljenost. Vso noč je prebila v polsnu. Vsakič so jo proti jutru obiskovali prividi daljnih, blodnih sanj. Nekajkrat se je povsem zbudila in se osvestila. Volja ni klonila. Z dnem so prividi izginili. Bolečino duše je zamenjala bolečina telesa. Kazalci so se pomikali počasi. Ves čas je vedela, da je smrt zelo blizu. Odganjalo jo je samo upanje in vera, da se ji Čop ni še nikoli izneveril…. Sonce ji je prinašalo življenje in na robu stene je zaslišala glasove. Človeška beseda je čudovita pesem. Nedolgo za tem je zaslišala svoje ime. Stene so vračale odmev in bilo je, kot da jo vsa stena kliče v življenje. »Saj to je vendar Joža…! Je pomislila…. »Dolgo ga ni bilo in sedaj je prišel…. On se nikoli ne izneveri….« Nikoli si ni mislila, da njeno ime tako lepo zveni. Zajokala je od veselja…. Zbrala je toliko moči, da se je le odzvala klicem…Minilo je nekaj časa, preden je zagledala na polici prvega reševalca. Dvignila je oči in videla, kako se Joža spušča k njej na polico. Ob pasu mu je žvenketal šop klinov. »Pavla, poglej jih« Saj res, rekel je, da gre po kline…. Prinesel jih je nič koliko »Vidim jih….samo malo dolgo si hodil, Joža…« je dahnila. »Daleč je bilo Pavla, daleč… Toda vrnil sem se« se je nasmehnil in ji ponudil čutarico. Prijela jo je z obema rokama in jo nagnila k ustom. Moč se je vračala. Zdelo se ji je, kot bi se zbudila iz hudih sanj ali nezavesti… Bilo je oboje… KD ALOJZIJ PLANTAU Kranjska Gora je zapel pesem Lepo mi poje črni kos… Ko sta leto zatem, ko je Joža preplezal steber, doktor Daro Dolar in France Avčin prvikrat ponovila njegovo smer, sta navdušena prišla k njemu in mu v svojem in imenu vseh tistih, ki bodo imeli čast dotakniti se teh skal, čestitala. Tedaj je Joža šele našel potrdilo za vrednost svojega dejanja. Zahvalila sta se mu za božanske užitke v njegovem Stebru, češ, da kaj lepšega v stenah Triglava ni mogoče doživeti. Vsej slovenski planinski javnosti pa sta predlagala, da se dosedanji Centralni steber, ki so mu nekateri pravili tudi Triglavski steber, znebi svojega prisiljenega, kdove od kod vzetega imena, in naj bi se v prihodnje imenoval ČOPOV STEBER. Smer, ki pa drži čez ta del stene, pa naj bi bila ČOPOVA SMER. Nihče ni ugovarjal. Čez noč je steber oživel v zavesti vseh, ki so s hrepenenjem zrli v steno. Vsak plezalec ima svojo zgodbo in kot je napisal Tine Orel »je pravi alpinizem kultiviranje duha. V svoji globini je bolj umetnost, kot šport, čeprav nosi elemente obeh dejavnosti. Vsekakor pa je alpinizem edinstvena šola volje in sredstvo za odkrivanje lastne moči.« Koliko volje in moči ste potrebovali vsi, ki ste danes med nami, da ste dosegli svoj cilj, veste le sami. In jutri bo nov dan in nova spoznanja in pred nami enako vprašanje, kot mnogokrat do sedaj: Gore, zakaj je v vas toliko lepote?… Pa vendar ….. prepustite se toku življenja, a ne dovolite, da bi vam delo vzelo trenutke doživetij v naravi, v krogu najbližjih in vzemite si čas za prijatelje…. Tudi današnje popoldne naj mine v prijetnem klepetu z njimi. Vse, ki ste preplezali Čopov steber pa vabimo, da prevzamete skromno Spominsko priznanje. Priznanja bodo izpisana tudi tistim, ki ste se za udeležbo na današnji svečanosti odločili v zadnjem trenutku. In ob koncu mi dovolite, da namesto besede nasvidenje, uporabim besede Joža Čopa: »Pozdravljeni! Ko pa vkup pridemo, se spet vidimo!« Program, ki ga je pripravila Jana Racman, vodja pisarne PZS, je uspešno povezovala Nataša Mrak. Odlomki besedila so povzeti iz knjig: Stena, Naše gore in iz starih Planinskih vestnikov. Fotografije: Foto arhiv GRS Slovenije Strokovna služba PZS je prejela na osnovi objave obvestila podatke [FILE=133]s strani[/FILE]. Vsi navedeni, ki so preplezali Čopov steber in so poslali točen naslov, priznanja pa niso prejeli na svečanosti v Vratih, so prejeli Spominsko priznanje po pošti.

Komentarji

Prikaži vse komentarje (0)

NOVICE

SPOMIN NA DOGODKE PRED 60. LETI

Komentarji

Iskanje med novicami