Narava ima več orožij, kot si mislimo
Tone Škarja, starosta slovenskega alpinizma.
Tone Škarja je ljubitelj gora. Je alpinist. Je
gospod. Je mož, cigar oči so videle najbolj skrite kotičke našega planeta. Na
najvišje vrhove sveta je zahajal še v času, ko ni bilo svetovnega spleta, ko so
bile vremenske napovedi precej manj natančne in zanesljive. Reinhold Messner je
nekoč dejal, da je pameten tisti alpinist, ki varno pride v dolino. Škarja je točno
tak. To izžarevata jasnina in globina njegovega obraza. V vseh tistih
desetletjih je zl hraniti in brzdati svoje nagone in strasti. Ti dve skrajnosti
je znal združiti v uigrano celoto in ob tem uživati, se učiti in, kar je
najpomembneje, preživeti. Na njegovih poteh, vzponih in sestopih se je nabralo
na stotine zgodb. Bilo jih je toliko, da bi bil greh, če jih me bi zapisal v knjižni
obliki. In jih je - pisal je knjige o Everestu, Kangbačnu, o stenah njegovega
življenja ... Izdal je tudi poučen priročnih Hoja in plezanje v gorah. Lani pa je
izšla njegova knjiga Po svoji sledi (Alpe, Kavkaz, Himalaja).
Tone Škarja je bil clan mnogih alpinističnih
odprav. Bil je vodja odprav na Kangbačen 1974, Everest 1979, Jalung Kang 1985,
Šiša Pangmo 1989, Kangčendzengo 1991, Anapurno 1992 in 1995 ter Daulagiri 1998.
Bil je organizator odprav Everest 1996 in Čo Oju
1988 in 2001 ter vodja več izvidnic in trekingov. Veliko let je bil pri
Planinski zveza Slovenije vodja Komisije za odprave v tuja gorstva. Že leta
1979 je bil z odpravo na Everest nagrajen z Bloudkovo nagrado, letos pa so mu
pri Planinski zveza Slovenije podelili nagrado za življenjsko delo.
Gore,
kaj vam pomenijo?
Lepoto, mogočnost, izziv, tudi nedosegljivost v
smislu vedno drugačnosti, njihove in moje. Milina zasnežene visoke planote
proti ostri odrezanosti skalne stene, strašljivost himalajskega velikana proti
zlatim macesnom v njegovem vznožju, rohnenje viharja na zobatem grebenu proti
šepetu vode skozi mah, in sredi tega lepega in veličastnega stvarstva jaz, le s
koščkom časa in prostora, minljiv, a neponovljiv.
Se
spomnite vaše prve ture, trenutka, ko so vas za vedno zasvojile?
Na pohodu z očetom in drugimi z Velike planine čez
Konja, predvsem zaradi pogleda z roba Rzenikove stene v globino, malo pozneje
pa še na njen profil. Popolna odrezanost v vertikalo, brez vsakega prehoda z
blagih južnih pobočij: travnat rob in hip za tem samo zrak. Sicer pa vzporedno
branje starih revij o osvajanju Matterhorna in Himalaje, pa knjige Blagoslov
gora Janeza Gregorina. Za primer: zatajil sem vnetje slepiča, da ne bi ostal
doma, me je pa oče zato naslednji dan moral nesti na hrbtu z Velike planine do
Stahovice, saj se mi je slepič že razlil. Priložnosti za hribe so bile takrat
redke, nisem je hotel izpustiti.
Nekoč
ste dejali, da je alpinizem unikatna kombinacija ljubezni, filozofije, pustolovščine
in športa. Gre za zelo kompleksno dejavnost, pri kateri je ob vseh emocijah
treba znati ohraniti tudi trezno glavo. Kako pravzaprav poteka evolucija v
dobrega, pametnega in odgovornega alpinista?
To, o prepletu čustev, razmišljanja, raziskovanju
neznanega in telesne dejavnosti,drži. Kako pa se ob tem razvijati, napredovati
in ohraniti življenje, ne vedno s trezno glavo, je pa idealno vprašanje, ki kar
kliče po samohvaljenju. Vendar: brez sreče se ne da preživeti, narava ima več
orožij, kot si mislimo, in ob pogledu nazaj ni niti kančka napuha, le veselje
nad življenjem in globoka hvaležnost zanj. Padal sem, nesel me je plaz, led se
je podiral name, drsel sem v prepad, strela je treščila vame, umiral sem od
mraza, ... Tu je pamet komaj kaj pomagala. Res pa mlademu človeku sposobnosti
hitro rastejo, po vsakem vzponu si boljši in zato varnejši, v poznejših letih
pa upadajo in tega stopnjevanja navzdol se premalo zavedaš. Ob vsej pameti je
to nevarno.
Verjetno
to pravilno doziranje vključuje tudi zmožnost, da se tik pod vrhom obrneš proti
dolini, če razmere niso prave. Kako težko je sprejeti to odločitev, ko je vrh
tako blizu, da bi se ga skoraj lahko dotaknil z rokami?
Seveda je ujeti pravi trenutek za nazaj pomembno,
a človek v polni moči se za to odloči šele, ko res ne gre več naprej. Pozneje
si bolj previden, poslušaš tudi sebe, svoje razpoloženje; ne gledaš le stene. V
Franciji sem pod visoko steno okleval, udarec kamenčka z vrha začutil kot
opomin, in gladko sem obrnil, se vrnil v dolino, v polsnu presanjal udarce
cepina in vbode derez v led, se vrnil v dolino, v polsnu presanjal udarce
cepina in vbode derez v led, se vrnil in scenarij samo odvil. Vse brez tesnobe,
le napetost in pozornost od giba do giba vseh tisoč metrov ledu.
Veliko
let ste bili vodja komisije za odprave v tuja gorstva. Zadnje besede izražajo
kar precej čarobnosti in celo mistike. Kako je bilo včasih, ko ste se odpravili
v »tuje gore«?
Tuje gore so bili v začetku že Julijci, saj je
bila kombinacija vlakov in pešačenja izvedljiva le ob večdnevnih praznikih.
Potem so bile to francoske Alpe, naprej Kavkaz in leta 1965 Himalaja. Sanje,
uresničljive le enkrat v življenju. In, ker nam je šlo, smo se je lotili kot
reprezentanca, torej za državo. Južna stena Makaluja, še vedno najtežja smer na
Everest - Zahodni greben, južna stena Daulagirija, to so le tri velike stvari
od mnogih. Tako smo Slovenci, prej Jugoslovani, dosegli svetovni vrh. Komisija
za odprave v tuja gorstva PZS je bila tista, ki je glavno linijo k dosežkom
sistematično načrtovala, spodbujala in odprave tudi organizirala. Za Pavletom
Šegulo in Alešem Kunaverjem sem bil njen tretji načelnik. Delovala je polnih
petdeset let.
V svoji
karieri ste bili član več kot dvajsetih himalajskih odprav. Himalaja je
verjetno največji alpinistični magnet. Kdaj pa je alpinist v resnici
pripravljen na njo?
Zapleteno vprašanje, odgovor preprost: nekateri
nikoli, drugi jo nosi v sebi že takoj, ko začne plezati. Tragično je lahko, če
se kdo v tem občutku zmoti. Himalaja ni samo lepa gora, ki že zaradi višine in
lepote vabi. Himalaja je tudi pust ledenik, puščava z mrazom in redkim zrakom,
pogosto slabim vremenom, kjer čakaš na možnost vzpona. Za marsikoga je to
preveč. Veliko tegob pred zaželeno zastavico na vrhu.
Menda
vam je v vseh teh letih Nepal dobesedno zlezel pod kožo?
To je res. Turistično usmerjeni ljudje se čudijo,
kaj neki je privlačnega v tem - navideznem - ponavljanju. A to je preprosto kot
čebula: z vsakim obiskom si za plast globlje v deželi in med ljudmi. Sicer pa:
kdo je že obhodil vse slovenske hribe, pa čeprav le po enkrat?!
Ko ste
začeli hoditi v Himalajo, je bil to divji, malo poznan svet. Bilo je kar precej
gora, ki so bile bleščeče bele, čiste in prazne ter so čakale, da na njih
napišete svoje zgodbe. S temi besedami ste nekoč opisali Kangčendzengo. Tega je
verjetno tudi v Himalaji vedno manj?
Res je. Neznane gore, malo literature, pred nami
sicer že vsi osemtisočaki doseženi, preplezana pa komaj kaka stena. To je bila
naša niša, kot se reče v podjetniškem svetu: stene, težki pristopi, čim več
prvenstvenega. Kangčendzenga je kraljestvo zase in največje probleme ima še
vedno nerešene. Namreč probleme za alpiniste, gora sama nima nobenih problemov.
Težke stene, kot jih ima množica nižjih vrhov, imajo tudi osemtisočaki, a v
zelo redkozračnih višinah. Alpinisti v Himalajo pišemo svoje zgodbe, nič manj
pa Himalaja kleše v nas svojo. George Band, prvi na Kangčendzengi, ja
razglabljal, zakaj ne plezati nanjo: šele tretja gora po višini, povsem
nekomercialno in komaj izgovorljivo ime, dolg dostop, uporniški nosači, najbolj
monsunu izpostavljena gora, težko je priti nanjo, težko se je vrniti z nje,
nikjer toliko ledu in plazov, nobene stare opreme ne ostane na njej, gora
sproti vse »požre« ... In zakaj vseeno
plezati: morda prav zato!
Foto arhiv Toneta Škarje
Alpinizem
se je v vseh teh letih zelo spremenil. Vedno manj je romantike in precej več
komerciale. Kako gledate na ta razvoj?
Čeprav se nerad sklicujem na tujce, bom povzel
Reinholda Messnerja: »Plezalcev je v Alpah in sploh gorah tisočkrat več kot
včasih, pravih pustolovskih alpinistov pa še vedno samo peščica.« Ti še vedno
najdejo prvotno romantiko. Res pa v vse kotičke sveta raziskovalcem sledi
turizem, torej komerciala. Kljub trudu in omejitvam prsti kapitala neustavljivo
napredujejo.
Kakšen
je vaš odnos do komercialnih odprav?
Enako lahko vprašamo, kaj si mislim o množicah na
Triglavu in Mont Blancu. Pred 250 leti sta bila oba vrhova prvič osvojena, oba
praktično na odpravarski način. Oba vzpona, kot na vse druge težke vrhove, sta
bila pravi alpinistični podvig. Način se pač seli naprej, v višja gorstva, v
Himalajo. Cilj množičnih vzponov so večinoma le najvišji vrhovi, kot Triglav,
Mont Blanc, Elbrus, Everest, od drugih le lažji ali posebno atraktivni. Telesna
pripravljenost in popolna logistična podpora to omogočajo. V Alpah in Himalaji
ta dejavnost omogoča in izboljšuje življenje domačinom, sicer bi se ti
preselili v doline. Mogoče bo za premik
poskrbela sprememba mišljenja, da ni cilj v doseganju skrajnosti, temveč v
sožitju z naravo, v samem veselju do gibanja, do življenja. Od tega bi
domačini enako dobro živeli, le energije za pogon strojev in železja za naprave
bi bilo treba manj.
Če se
spustiva nekoliko nižje. Kaj alpinistom, ki ste stali na najvišjih vrhovih,
predstavlja treking?
V času, ko smo hodili na odpravo, in še bolj, ko smo se vračali, je bila
hoja najlepši del poti. Z negostojubnih višin si sestopil med zelenje, ljudi,
zrak je postal gost in žameten, toplota je pobožala telo, vode za osvežitev več
kot dovolj, pojavila so se tudi
druga človeška bitja, ne le že dva meseca istih nekaj. Za nič ni bilo treba
skrbeti: ena sama enosmerna prijetnost. Da bi to kar trajalo! Takrat se je
vedno rodila želja po tudi s kakimi cilji neobremenjenim potovanjem, torej po
trekingu. Še najlepše se je temu približala kaka izvidnica, ogledna odpravica
ali pohod. Samo trekingu pa vsaj za alpinistično dušo manjka cilj, morda tudi
kot kontrast navadni hoji. Pozneje, ko se zaradi let visoke gore odmaknejo, je
pa treking odklop, morda tudi tešenje nostalgije, cilj pa ni več potreben. Čar
je še vedno v tem, da ima življenje samo eno smer, ne vleče te na več strani
hkrati, ker to preprosto ni mogoče. Ugotoviš, da bi prav to lahko počel tudi v
Sloveniji, saj je zrak ugodnejši (gostejši), dežela lepša, težko bi se pa tako
samodiscipliniral, da bi hodil brez stika, brez telefonskih pogovorov in brez
mika, da bi vmes skočil malo domov in še kaj postoril. Nekateri verjetno to
počnejo tudi po Sloveniji, pa so modro tiho, da ne bi bilo preveč gneče.
Priporočam! Ob tem sem se spomnil znanca, 74 let starega kanadskega Slovenca,
ko si je zaželel in tudi prehodil Slovensko planinsko pot (transverzalo) v enem
loku in le kak vmesni dan s kakim spremljevalcem. To mu je bil cilj ob
večdestletnem delu - in si ga je za konec podaril. Mogoče mu je bolj napolnil dušo
kot ga marsikomu Everest.
Slovenci
smo narod, ki zelo rad hodi v hribe. Ne nazadnje smo verjetno tudi zaradi tega
pustili tako močan pečat v svetovnem alpinizmu. Smo v tej strasti in ljubezni
tudi dovolj spoštljivi do gora in narave?
Če govorim o planincih, gotovo smo. Res pa tudi
druge dejavnosti, vključno gospodarske, vse bolj posegajo v naravo in si jo
prilagajajo. Po vplivu na okolje je med hojo in katerokoli drugo dejavnostjo v
gorskem svetu namreč zelo velika razlika. Prevečkrat je narava naš plen.
Leta
1984 ste izdali učbenik Hoja in plezanje v gorah. Menite, da se Slovenci v
hribe odpravljamo z dovolj znanja, da smo dovolj preudarni, da znamo pravilno
ocenjevati lastne sposobnosti ...
Ta učbenik, v vseh treh izdajah skupaj s Tinetom
Miheličem, je nasledila že cela vrsta popolnejših in obsežnejših. Glede navodil
in svaril torej ni nobenih skrbi. Problem je vedno v človeku, v oceni sebe in
razmer. Če izobrazbi in tečajem ne sledi praksa, potem ni izkušenj, in - kar je
paradoks - ob manj izkušnjah je samozavest praviloma večja. Če več veš, bolj
slutiš, kako daleč si od popolnosti, celo vedno dlje. Pri najbolj navadnih
skupinskih pohodih zlahka opazite tekmovalnost, pogosto za kakega šibkejšega
usodno. Obrniti se, če zdravje ne ustreza, če grozi slabo vreme ali je pot bolj
nevarna, kot smo upali, je veliko bolje, kot prezgodaj umreti.
Kako
vidite današnje mlade generacije? Je računalniško-digitalna doba kaj oklestila
planinske vrste?
Sploh ne, saj je v gorah vedno več ljudi, podatke
potegnejo iz računalnika, informacije so jim v spodbudo, prenosni telefoni v
oporo. Včasih še preveč, saj kličejo reševalce, ko bi z malo truda lahko
sestopili sami. Prav lahko pa vse to nič ne pomaga, če se narava zaroti proti
vam. Nobena tehnika vam ne bo pričarala tople obleke ob udaru hladnega vala ali
hrane, če se tura zavleče. Nekaj stvari ne bo nikoli digitalnih.
Katere
so vaše najljubše slovenske ture?
To vprašanje pa je zadetek, saj so se mi odgovori
kar vsuli iz nahrbtnika, zdaj pa naj iz te kopice izberem nekaj naj-naj. Različne
skozi čas, seveda, pa vendar! Po arhitekturi: Severna stena Triglava. Po
vertikali: Kogel in Dolgi hrbet. Po lepem zimskem plezanju: solo severna stena
Skute gor in dol. Po velikopoteznosti: pozimi sam z Jezerskega po severni steni
na Kočno, naprej čez Dolško škrbino na Grintovec in dol po Dolgih stenah v
Kamniško Bistrico, prvi del podnevi, potem ponoči. Pa mogoče nočni zimski solo
vzpon čez severno steno Planjave (v plezalnem transu!). Ali - že na stara leta
- pozimi sam po vzhodni steni na Ojstrico, nazaj pa po vzhodnem grebenu in
skozi Kocbekovo grapo v Robanov kot. Po klatenju sem in tja: Dleskovška planota
in Bohinjske planine. Po lepoti človekovega oblikovanja gorske kulturne
krajine: Velika planina (dokler je še!).
Gregor Šket
Foto Uroš Hočevar in arhiv Toneta Škarje
Za objavo na spletu pripravila Zdenka Mihelič
|
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih