Tabor se je pričel s popoldanskim zbiranjem udeležencev v lobiju hotela Veter v Rušah. Osebje hotela se je že lani zelo izkazalo z gostoljubnostjo, tako da je bila ob pomanjkanju planinskih domov in koč v dolini ponovna izbira hotela za bazo tabora povsem logična izbira. Poleg tega so Ruše odlično izhodišče za kolesarska potepanja tako po Pohorju kot tudi po Kozjaku. Po krajšem medsebojnem spoznavanju ter namestitvi je bila na programu delavnica varne vožnje, ki je potekala v idiličnem okolju ruškega Letnega odra. Po pregledu koles in opreme so udeleženci ob budnem očesu vodnikov spoznavali osnovne tehnike položaja telesa na kolesu, vožnje v zavoje, varnega ustavljanja ter premagovanja različnih ovir na poti. Za zaključek smo se družno podali še na kratko preizkusno turo, kjer so udeleženci imeli priložnost nova pridobljena znanja preizkusiti tudi v praksi. Večer prvega dne smo zaključili s predavanjem o opremi turnega kolesarja in popravilih na terenu.
Vaja iz tehnike vožnje, foto Marjan Pušnik - Maac
Zaradi nočnega in jutranjega naliva smo program drugega dne nekoliko prilagodili razmeram na terenu. Namesto na Lovrenška jezera je tako bila na vrsti tura, ki je bila načrtovana za zadnji dan. Klasična tura mariborskih turnih kolesarjev zajema obisk Ruške koče na Arehu, vzpon na »Mariborski razglednik« ter spust po progi Pohorskega »Bajk parka«. Daljši vzpon nas je skozi pasove megle naposled le pripeljal do Ruške koče na Arehu, kjer smo bili deležni postanka za malico. Nekateri so ga izkoristili tudi za preizkus kulinaričnih dobrot Pohorja. Žal nas je hladno in megleno vreme kar hitro pregnalo proti Belviju. Zaradi megle in nizke oblačnosti je odpadel tudi vzpon na Mariborski razglednik (»Stolp«). Zato pa je spust po modri progi »Bajk Parka Pohorje« pričaral vsem udeležencem nasmeh na obrazih in tako smo se ob prihodu v dolino spotoma ustavili še na kepici odličnega sladoleda. Po večerji smo se nato odpravili še v Črno Goro, seveda samo s pomočjo dia-predavanja.
Tretji dan tabora nam vremenski bogovi žal niso bili naklonjeni. Ves dopoldan je zlivalo kot za šalo, tako da smo bili primorani ponovno prilagajati program. Z avtomobili smo se podali proti Mariboru, kjer nas je čakala v hiši Stare trte na Lentu zanimiva predstavitev mesta, ki smo jo zaključili kot se za Štajersko seveda spodobi - z degustacijo odličnih štajerskih vin. Sledil je ogled mesta in njegovih najpomembnejših znamenitosti. K sreči je vmes celo prenehalo deževati, tako da se je razpoloženje takoj izboljšalo (ali pa je bilo to zaradi degustacije?). Po ogledu mesta smo se podali še v mestno zaledje, proti Svečinskim goricam, kjer so nas ponovno lepo pogostili, da novih degustacij sploh ne omenjamo. Seveda smo se ustavili tudi na razgledišču na Špičniku, kjer je čudovit pogled na edinstveno »Srčno« cesto pri nas. Po večerji ter bojnem posvetu za naslednji dan je sledilo predavanje, ki nas je popeljalo na oddaljeno Šrilanko.
V petek smo se z avtomobili odpravili do Lovrenca na Pohorju, kjer je bilo izhodišče za našo naslednjo turo. Po stranskih cestah in kolovozih smo se nato mimo ribnika Jezerc priključili glavni cesti iz Lovrenca proti koči na Pesku, ki smo jo izkoristili za daljšo pavzo za kosilo in počitek po dolgem vzponu. Vzpon proti Lovrenškim jezerom smo opravili v precejšnjem mrazu in rahlem pršenju. Kljub vsemu pa nam dobre volje ni zmanjkalo, še več, visoko šotno barje se nam je v megli predstavilo kot mistična dežela polna presenečenj, le pohorski škrat se nam je premeteno skrival. Polni dramatičnih vtisov smo se nato počasi in previdno podali nazaj proti Lovrencu. Zvečer smo »opravili« še dva kolesarska potovanja. Najprej smo se podali v Finale Ligure ob Azurni obali, nato pa še do Briançona v francoskih Alpah.
Dež in kislo vreme nista pokvarila vzpona in ture do Lovrenških jezer, foto Marjan Pušnik - Maac
Peti dan tabora nas je zjutraj pričakalo nebo brez oblačka. Polni optimizma, da bomo končno preživeli dan brez dežja, smo se odpravili skozi slikovito dolino Lobnice v smeri proti Šumiku. Krajši postanek pri koči na Šumiku smo ponovno izkoristili za malico in počitek, saj je bil glavni del vzpona za nami. Sledilo je nadaljevanje po odmaknjenih kolovozih in gozdnih vlakah v smeri proti spomeniku Pohorskemu bataljonu na Treh žebljih. Seveda brez dežja spet nikakor ni šlo. Po krajšem postanku pri domu na Osankarci smo se nato po brunih podali še proti Črnemu jezeru, ki tokrat zaradi sivih oblakov in dežja žal ni odsevalo znamenite črne barve. Kljub temu pa je obisk tega jezerca vedno znova navdušujoč. Ob povratku proti Rušam je sledil še kratek postanek pri koči Cojzerca, kjer smo ponovno preganjali dežne kaplje. Po večerji je za vsaj malo sonca poskrbelo predavanje o sončni dolini Vinschgau (Val Venosta), kjer praktično sredi Alp uživajo v 300 sončnih dnevih na leto, da krasnih kolesarskih poti ne omenjamo.
Vse, kar je lepo, žal tudi hitro mine. In tako nas je čakala le še zadnja tura letošnjega tabora, ki pa bi jo lahko mirno poimenovali kot »kraljevo«. Košenjak je resda malenkost oddaljen od naše baze, vseeno pa si zaradi svojega naravnega »bogastva« v poletnem času nedvomno zasluži obisk. Po pričetku v Gortini ter ogrevanju do Murenhofa se kaj kmalu prične zares. Vzpon ne popušča praktično vse do vrha, vse to pa poplačajo izjemni razgledi na Peco, Uršljo goro in Kamniško-Savinjske Alpe. Zadnjih 300 višinskih metrov seveda moramo opraviti peš. Prihod na sam vrh resda ni bil poplačan s kakšnimi fenomenalnimi razgledi, smo pa zato bili deležni bogate bere borovnic, ki so na višini 1.500 metrov šele prav dozorele. Povratek v dolino se je tako pričakovano zamaknil vsaj za kakšne pol ure, če ne že kar celo uro. Ampak ta dan to ni motilo prav nikogar od nas. In kot se za takšno turo in celotni tabor tudi spodobi, smo turo, dan, tabor zaključili na Muti v odlični gostilni s pokušino pristnih koroških jedi. Nikomur se ni mudilo domov...
Končno tudi sončni in jasni pogledi, foto Marjan Pušnik - Maac
Tako udeleženci kot tudi vodniki smo bili ponovno navdušeni nad naravnimi lepotami, ki smo jih bili deležni na Pohorju in Kozjaku. Seveda pa je odlična in pestra druščina turnih kolesark in kolesarjev, med katerimi je bila letos prvič prisotna tudi celotna družina, poskrbela za obilico dobre volje tudi v trenutkih, ki so bili vse prej kot prijetno poletni. V letošnjem letu prav tako nismo imeli večjih okvar, kot je že skorajda običaj v preteklih letih, na srečo pa smo jo odnesli tudi z enim manjšim padcem, ki pa se je končal zgolj s par odrgninami in strgano majico. Tako lahko že šestič zapovrstjo s ponosom zapišem, da je tudi letošnji tabor odlično uspel. Pri tem pa gre seveda vsa zahvala udeležencem za dobro voljo, vsem vodnikom, ki so pomagali pri izvedbi, ter tudi Zavodu za turizem Maribor-Pohorje za ogled mesta in odlično pogostitev v Hiši Stare trte.
Marjan Pučnik - Maac,
vodja tabora Pohorje 2014 |
Prijava na E-novice
Naveza
English language
Društveni portal 
Marjan Pučnik - Maac
Za oddajo komentarja se 
Prijava
O avtorjih