NOVICE  

Zavajanje ali nepoznavanje

            Večkrat sem bil že obtožen, da zavajam in da stvari ne poznam. Baje naj bi bile moje ideje tako zgrešene, da bi bilo treba spremeniti predpise, če bi jih hoteli uresničiti. Pa to očitno ni čisto res. Spodnji predlog sem poslal obema investitorjema s prošnjo, naj povedo ali je v nasprotju z obstoječimi predpisi.

1. Od razpoložljivih sredstev FS in MIZŠ za delo obeh reprezentanc se lahko maximalno 15% porabi za plače in materialne stroške. Preostanek sredstev je treba razporediti v letni proračun obeh reprezentanc.
2. Sredstva posamične reprezentance se razporedi v razmerju

a)    50% se nameni za pokrivanje udeležbe tekmovalcev na mednarodnih tekmovanjih najvišjega ranga (svetovna in evropska prvenstva, svetovni in evropski pokali, odmevni mastri). Razmerje med priznanimi stroški tekmovalcev in spremstva mora biti najmanj 4:1.

b)    35% se nameni za skupne priprave in treninge obeh reprezentanc. Razmerje med priznanimi stroški tekmovalcev in spremstva mora biti najmanj 4:1.

c)    15% sredstev se nameni za ostale dejavnosti, ki lahko dokazano prispevajo k boljšemu delu reprezentance in posledično boljšim rezultatom.

        3. Poraba sredstev namenjenih delovanju reprezentanc izven okvira             zapisnega v točkah 1 in 2 ni dovoljena.
        4. Vse pogodbe z zunajimi izvajalci morajo biti dostopne javnosti.
        5. Osebe, ki so v organih PZS ali KŠP ne smejo biti prejemniki sredstev FS in MIZŠ namenjenih delu obeh reprezentanc – konflikt interesov.

 Neuraden odgovor z ene strani je prišel zelo hitro. Predlog ni v nasprotju s predpisi. Razmišlja pa se, da bi bilo treba predpise dejansko napisati nekoliko bolj natančno.

Kaj lahko zaključimo iz tega? Izjave, da so moje ideje skregane z obstoječimi predpisi so torej  zavajajoče . Še mnogo slabša možnost je, da ljudje, ki take strvari pišejo, zadeve ne razumejo?!

Pavel Škofic

Analiza prehitro zaključene izmenjave mnenj

Zelo hitra in dokaj obširna izmenjava mnenj z gospodom, ki je podpisan pod poročilo Nadzornega odbora PZS, mi je dala kar nekaj zelo koristnih informacij. Zanimivo je, da se je potrudil in našel nekaj pregovorov, čeprav mi je le dan prej napisal, da je sklicevanje na druge primere znak pomanjkanja argumentov in sodi le v gostilne. Meni se zdi vsaka izkušnja iz zgodovine ali z drugega področja zanimiva.

Gospod mi očita manipuliranje. Poglejmo si njegovo manipulacijo. Jasno je zapisal, da on zagovarja organizacijski model vrhunskega športa, jaz pa naj bi zagovarjal individualističen model. Lahko si greste prebrat vsa moja mnenja, pa verjetno ne boste našli točke, kjer bi zagovarjal korist enega posameznika. Izjeme so konkretni primeri sodniških neumnosti, ki so se seveda dogajali posameznim plezalcem. Ker se pri nas individualen pristop nekaterim še vedno sliši nekoliko slabšalen, je bilo verjetno vredno poskusiti. Ampak pomislite malo, kako prijetno je, če te nek uradnik sprejme kot človeka, te povpraša po tvoijh željah in ti poskuša pomagati namesto, da bi ti naložil goro papirjev, te poslal pred sosednja vrata ali pa te v najslabšem primeru popolnoma ignoriral. Ali je v takem individualnem pristopu v okviru organizacije kaj slabega? Jaz pač zagovarjam tak pristop tudi pri članih reprezentanc, ki so najpomembnejši člen v tej verigi. Tak pristop bi bil verjetno primeren tudi pri vprašanjih (pa čeprav neprijetnih) s strani posameznih društev ali njihovih članov.

Še hujša manipulacija je gospodova izjava, da so kotizacije mladincev majhne in predstavljajo zelo majhen delež v proračunu KŠP. To je izjemno ozek birokratski pogled. Še toliko bolj je žalostno, da se sistem tega poslužuje, čeprav je učinek dokazano zanemarljiv. Za posamičnega plezalca lahko dva nastopa v enem mesecu pomenita večkratnik njegove žepnine. Biti enajsti na svetu ali v Evropi je velik dosežek, ki ga v podpornem delu sistema (torej izven reprezentančnega dela) le težko kdo dosega. Pa ti ljudje ne plačujejo kotizacij, nekateri so celo plačani. Gospod si ne zamisli, kako bi bilo, če bi ob oceni svojega dela nižje od desetega mesta na svetu moral plačati nekaj svojih plač. Verjetno bi v tem primeru hitro začel delati kaj drugega. Moje razmišljanje o pritisku na tekmovalce zaradi teh mahinacij označuje za smešne. Tekmovalci so baje te pritiske dolžni prenašati po definiciji, birokratki v ozadju pa imajo čast in pravico, da žanjejo plodove njihovega dela ali pa jih v primeru neuspeha kritizirajo. Super – to je sanjski položaj za vsakega , ki na čast in moralo ne da kaj dosti. V našem društvu te zadeve jemljemo drugače. Vsak, ki se uvrsti na tekme tega ranga, je za nas junak in zato mu povrnemo krivico, ki mu jo naredi KŠP – ne glede na uvrstitev.

Zanimiv je tudi gospodov odpor do deljenja odgovornosti sistema za rezultatsko in finančno stanje. Po njegovem mnenju mora sistem dobiti svoje ne glede na rezultate. Tako delajo vsi (zopet neka gostilniška primerjava ?). V tem kontekstu razumem, zakaj so letos ob znatnem upadu sredstev za reprezentance sredstva za sistem celo povečali za 7000 Eur. To je torej bleščeči organizacijski model vrhunskega športa. Organizacija si vzame, kar hoče, za tiste ki ustvarjajo rezultate pa ostanejo ostanki. Me prav zanima, kaj se bo zgodilo naslednje leto, ko bo razpoložljivih sredstev še manj. Organizacija, ki ne zna niti sestaviti koledarja državnega prvenstva brez pokrivanja z mednarodnimi tekmami ali iz svoje sredine izločiti lažnivih sodnikov, si bo verjetno vzela še več. Tekmovalce pa čakajo redki nastopi in verjetno še več kotizacij. Gospodu iz NO sem priporočil, naj si prebere prispevek petkovega Dnevnika na 21. strani. Tam je vidno, kako to izgleda. Seveda pa lahko gospodu ponudim tudi javno dokumentirano primerjavo prejemkov v velikem organizacijskem modelu vrhunskega športa. Detajle o financah v ameriškem nogometu se da pogledati na spletu. Stanje bom zapisal le na kratko. Najboljši igralci ameriškega nogometa so plačani 3 krat bolje od najboljših trenerjev. Najboljši sodniki so plačani 100 krat manj od najbolših trenerjev in 300 krat manj od najboljših igralcev. Prav vsi so plačani glede na svojo kvaliteto in doprinos sistemu!!! Za materialne stroške in plače organizacije gre manj kot 10 % proračuna. Če vzamemo, da imamo v Sloveniji v okviru delovanja KŠP 20 plezalcev, ki lahko posežejo med 20 najboljših na svetu, 3 take trenerje in pogojno 2 sodnika, lahko izračunamo delitev proračuna KŠP po tem modelu. Od proračuna v višini 280000 Eur, bi šlo za plače in materialne stroške 30000 Eur. Za potrebe reprezentantov bi šla 238020 Eur. Za trenerje bi bil namenjen 11901 Eur, za sodnika pa 79 Eur. V primerjavi s tem je moje stališče zelo zmerno.

Gospod je našel kar dva pregovora povezana s kalno vodo. In kdo vodo kali? V bistri vodi bi z lahkoto videli vse detajle porabe namenskih sredstev za delo reprezentanc. Moja zahteva je točno to. Hočem videti račune in pogodbe. Pa je vse skupaj preveč kalno. Kdor te informacije drži v tajnosti, tudi kali vodo. Ker NO tako kalno situacijo po mojem razumevanju podpira, je torej bolj ali manj jasno, da je gospod precej bolj odgovoren za kaljenje vode, kot jaz.

Moti pa me  še ena zadeva. Gospod je zelo goreč  zagovornik pravic sistema ne glede na vse obrobno dogajanje. Pri tem se nehote vprašam, ali je v tej svoji gorečnosti sposoben videti napake, ki jih noče videti. Ali bi odločen zagovornik hrvaške pravice do piranskega zaliva kadarkoli priznal, da ta zaliv ne pripada Hrvaški?  Ali bi slovenski kdaj priznal obratno? Kakšno vrednost ima neko poročilo, če se poročevalec javno in tako odločno postavi na eno stran? O tem ima seveda lahko vsak svoje mnenje.

Sedaj mi je že zelo jasno, zakaj zlepa ne bomo dobili nobenega konkretnega odgovora. Bleščeči organizacijski sistem bo branil svoje pridobitve, pa naj stane kar hoče. Še naprej bo veljalo pravilo, da je za uspehe zaslužen sistem, za neuspehe pa tekmovalci, čeprav je v resnici ravno obratno. Pokažite mi primer, ko je nek športni sodnik ali funkcionar na trgu dosegel ceno nekaj milionov Eur. Igralcev in dobrih trenerjev z desetkrat višjimi številkami pa ne morete prešteti na prste, ne glede na to koliko jih imate. Sprašujem se, kdo je v tej igri slep.

To je seveda le moj pogled na to zadevo. Vsak ima pravico do drugačnega.

Pavel Škofic

Andrej Brvar pravi, da je treba slediti načinu dela drugih. Dober dan nazaj me je opomnil, da sklicevanje na izkušnje drugih sodijo v gostilniške debate? Prilagajnja pravil igre dnevnim potrebam sem se v tem sistemu že navadil, me pa zato nič manj ne moti.

Predstavljajte si športnega plezalca ali alpinista, ki le ponavlja to kar delajo drugi. Ponovitve najtežjih smeri so velik dosežek, vendar najboljše žene naprej. Želijo si prvenstvenih vzponov ali vzponov na drugačen način. Želijo biti boljši in edinstveni. Verjamejo, da se tudi odlične stvari dajo narediti še bolje. Ti ljudje si zaslužijo podporo.

Ljudje, ki jamrajo o tem, kako se nič ne da spremeniti in je vse pretežko, si podpore ne zaslužijo. Stvari ostajajo enake same po sebi.

Če imamo najboljše plezalce na svetu, jim je treba zagotoviti tudi najbolj učinkovit sistem na svetu. To si zaslužijo. Nikakor pa si ne zaslužijo podpornega sistema, ki razmišlja o tem, kako bo povečeval svoje potrebe na račun sredstev, ki se odvzamejo njim.

Andrej Brvar sam ugotavlja, da sistem KŠP ni popoln. Glede tega se seveda strinjava. Morda bi bilo pametno, da to skupno točko izkoristimo za kakšno konkretno aktivnost. Morda bi bilo pametno začeti postopek konstantnega povečevanja učinkovitosti KŠP. Vsako leto naj z manj sredstev naredi več. Točno to se zahteva od tekmovalcev. To delamo tudi v klubih. Zakaj bi bil KŠP izjema.

Kot sem zapisal, uživam v tej debati. Še mnogo bolj pa uživam v delu, ki da kakšen konkreten rezultat. Upal sem, da ima tudi Andrej Brvar rajši konkretno delo kot debate. Ampak očitno je odnehal še pri debati. Naštel je nekaj pregovorov, ki so enako uporabni ali neuporabni za obe strani – odvisno s katere strani bralec gleda.

To je luksuz birokratskega sistema. Lahko se umakne in potuhne, pa še vedno lahko lepo živi. Tisti, ki rezultate ustvarjajo pa se morajo boriti in biti vedno boljši, ker tudi konkurenca ne počiva. Upam, da si bo Andrej Brvar premislil in predstavil kakšen konkreten predlog kako izboljšati trenutno stanje. 

Pavel Škofic

S Pavlom Škoficem sva si povedala kar nama je ležalo na duši, v nadaljevanju bi zgolj ponavljala že povedano. Nedvomno sva ugotovila, da jaz zagovarjam organizacijski model, Pavel pa individualističen model vrhunskega športa.

Šov, ki ga je Pavel Škofic izvajal zadnje pol leta v zvezi s tem vprašanjem, pa lepo opiše pet tujih pregovorov:

1. Kamni se mečejo v drevo, ki nosi plodove. (turški)
2. Obrekovalec ti v hipu naredi za mesec dni dela. (arabski)
3. Luč prižigamo za tiste, ki vidijo, ne za slepce. (romunski)
4. Kdor slabo razume, še slabše odgovarja. (italijanski)
5. Lahko je vodo skaliti, a težje zbistriti. (hrvaški)

Andrej Brvar

Andrej Brvar pravi, da sem jezen in da manipuliram. Tudi tu nima prav. V resnici uživam v konstruktivni debati z zagovornikom neučinkovitih in nepoštenih sistemov ter njihove kontinuitete in pri tem izražam svoje mnenje.

Vsak dan se čudimo neučinkovitosti in neprijaznosti birokratskih ovir, ki jih pred nas postavljajo različni sistemi. Vsi si želimo, da bi nam sistem nudil več ugodnosti in bil cenejši. Andrej Brvar je ena redkih oseb, ki javno napiše, da je napake sistema treba vzeti za dejstvo in se z njimi sprijazniti. Če vsi ostali delajo tako, je edino tako prav??!! Zemlja je dolgo veljala za ploščato, danes pa ne več

Moje mnenje je, da imajo mnogo več lastnih interesov ljudje, ki na vse pretege zagovarjajo neučinkovite, zbirokratizirane sisteme z njihovimi metodami za utišanje pritožb.

Če nobenega dela ne zmoreš ali ga nimaš volje opraviti na vrhunskem nivoju, se je treba skriti za rezultate nekoga drugega. Da zadeva ne izgleda preveč prozorno, je treba ustvariti množico papirjev in opravil, ki dokazujejo potrebnost takega dela. Sledi še prepričevanje okolice, da je to delo pravzaprav pomembnejše od samega ustvarjenega rezultata in že lahko žanješ dobrobiti ustvarjenih rezultatov.

Andreja Brvarja popolnoma razumem, se pa ne morem strinjati z njim. Glede na to da je oster zagovornik sistema, jaz pa enako oster zagovornik tistih, ki ustvarjajo rezultate, ne bova nikoli prišla do skupne točke. Edini izhod bi bil morda kakšen kompromis nekje med trenutno situacijo in med tistim, kar zagovarjam jaz. Bolj realna možnost pa je, da bo sistem še naprej zažiral reprezentance in zmanjševal možnost nastopanja večjega števila naših odličnih tekmovalcev na mednarodnih tekmah. Zapisal sem že, da nam bodo ob takem pristopu ostali le še lepi spomini, razen če bodo za rezultate poskrbeli od sistema neodvisni posamezniki. Andrej Brvar pravi da so to naključja. Moje mnenje je, da so znaki neučinkovitega sistema.

Pa še glede pufa reprezentanc. Če bi se denar namenjen reprezentancam dejansko dal v proračun reprezentanc, bi pufa pri reprezentancah ne bilo. Morda bi nastal kje drugje – ampak to je druga zgodba.

Pavel Škofic

Pavel Škofic manipulira, ko dovoljenih 15% splošnih stroškov napenja na vsa sredstva sofinancerjev. To je zapisano zgolj v pogodbi med PZS in Fundacijo za šport. Pogodba med PZS in  Ministrstvom za znanost, izobraževanje in šport tega določila ne vsebuje. Tam je omejitev, da PZS izvede program športnega plezanja v skladu s prijavo na razpis.

Ali Pavel Škofic pozna rešitev na kakšen način bo Komisija za športno plezanje vrnila 14.000EUR pufa, ki si ga je nabrala v preteklih letih? Ta puf je nastal na reprezentančnem programu. PZS žal ne more tega pufa prenesti na slabo banko. Ta puf se bo odplačal iz reprezentančnega programa. Saj se verjetno strinjava, da ga mora vrniti tisti, ki ga je povzročil.

Pavel Škofic seje demagogijo, ko pravi, da bo pravičen sistem zgolj oni kjer bodo tudi sodniki, trenerji, maserji, vodje ekip in selektorji plačevali kotizacijo za  tekme, ne le tekmovalci. Naj Pavel Škofic za zgled navede kakšno športno panogo kjer je to v veljavi.

Pavel Škofic zavaja, ko izpostavlja obveznost kotizacije pri mladinskih reprezentantih. Le-ta nastane le, če ni vrhunske uvrstitve. Problematizira prispevek velikostnega reda nekaj procentov vrednosti celotnega programa, namenoma pa pozablja, da so tekmovalcem omogočene skupne priprave, treningi, tekmovanja.  Lani 30 akcij v skupnem trajanju 62 dni. To je tekmovalcem omogočil sistem, ki nosi ime Komisija za športno plezanje. In podobne modele imajo tudi druge športne panoge. Celo Olimpijski komite. Tudi to Pavel Škofic  zavestno pozablja, ko povzdigne  to potencialno obveznost v nebo vpijočo krivico.

Andrej Brvar

Andrej Brvar pravi, da sem TEŠ 6 omenil, ker nimam argumentov. V pomanjkanju argumentov mu lahko priporočim, da si prebere 21. stran današnjega Dnevnika. Sam sem prepričan, da se marsikaj da naučiti na izkušnjah drugih – pa če prav v gostilni. Omenjeni sistem se po časopisju valja že kar nekaj časa. Mnogi najboljši kadri so pobegnili ali pa odnehali. Ugled rešuje privatna ekipa. Takih primerov je v svetu športa in tudi drugje nešteto. To se nekako ne ujema s trditvami Andreja Brvarja. Po njegovem mnenju je možnost uspeha v sistemu mnogo večja kot izven sistema. Ali je možno, da se moti?

Osebno verjamem, da je učinkovit sistem lahko zelo pozitiven za doseganje visokih ciljev. Pogoj pa je, da v sistemu veljajo enaka pravila za vse. Vsak udeleženec sistema mora imeti jasen cilj in jasen kriterij glede doseganja le tega. Vsi morajo biti v enaki meri nagrajeni za uspeh. Če v našem primeru najboljši mladinci na svetu morajo plačevati kotizacije, naj jih plačujejo tudi vsi v podpornem sistemu. Mi pa smo letos močno znižali količino sredstev za reprezentance in obenem povečali sredstva namenjena delovanju sistema. Tiste, ki ustvarjajo rezultate smo kaznovali, neučinkovit sistem z množico napak pa nagradili.

V točkah 6 in 7 je NO predstavil kriterije za delitev sredstev namenjnih delu reprezentanc. Preberite še enkrat. Jasno piše, da so sredstva namenjena delu reprezentanc. 15% jih gre lahko za plače in materialne stroške. Po preprosti logiki bi moralo 200000 Eur iti direktno v proračuna obeh reprezentanc. Ko je to opravljeno, se jih lahko porablja za nižje opisane namene, če reprezentanci take storitve res rabita. V športnem plezanju za delo reprezentanc večina teh storitev ni potrebnih. Če kdo smatra, da je kakšna od podpornih funkcij nujna in zanjo zmanjkuje sredstev, naj se kotizacije pobirajo tam. V proračunu obeh reprezentanc je potem treba jasno v odstotkih določiti namembnost sredstev. Andrej Brvar pravi, da je treba spremeniti zakon. Morda pa bi zadoščalo že, če bi obstoječega prav prebrali.

Prva prioriteta mora biti udeležba najboljših na mednarodnih tekmovanjih, saj le oni lahko dvigujejo ugled športnega plezanja in privabljajo sponzorje. Ko količina sredstev niha, naj bodo nagrajeni vsi enako. Vsi bodo imeli enoten cilj – dosegati rezultate. Danes pa ima velik del sistema samo en cilj –skrbeti za lastne koristi na račun rezultatov, ki jih ustvarjajo drugi. Logično je, da se sistem temu zlahka ne bo odpovedal.

Pavel Škofic

Pavla Škofica je pošteno ujezil moj odgovor. Iz njega se je usulo kot plaz. Bo kar držalo, da imajo dvomi, ki jih seje naokrog po Sloveniji, korenine drugje.

Po namigu, da  ključ za potešitev njegove radovednosti morda tiči v točkah 6 in 7 Poročila Nadzornega odbora, je dejansko prebral le en stavek. Tako dobljen podatek je potem posplošil na vse njegove številke. Temu se reče manipulacija. In sedaj verjamem, da noče razumeti in bo sejal dvome naprej.

Športno plezanje spremljam, resda od strani, od prvih začetkov na naših tleh. In imam občutek, da tisti, ki so na čelu, solidno vlečejo voz naprej. Športno plezanje se razvija in iz leta v leto napreduje, tveganjem, ki jih Pavel Škofic navaja, navkljub. In upam si trditi, da je sistem, ki nosi ime Komisija za športno plezanje, kar učinkovit. Ni popoln, a še zdaleč ni tako ubog  in požrešen kot meni o njem Pavel Škofic. Jadikovati, da so vrhunski športni plezalci ob sedanji športnoplezalski politiki izpostavljeni psihičnemu pritisku in stresu pa je naravnost smešno. Seveda so, saj to je lastno vrhunskemu športu. Ta je rezerviran le za tiste, ki to zmorejo in hočejo.

Na koncu mi Pavel Škofic nasuje anomalije, ki da so v sistemu športnega plezanja, kot  bi ležal na kakšnem terapevtskem kavču. Jaz pa naj mu pojasnim zakaj so se vsi zarotili proti njemu.  Žal ne morem. Sem pa ob tejle sagi večkrat pomislil, da še dobro, da Pavel Škofic ni trener kakšnega nogometnega moštva. Bi se s problemom neupravičeno dosojene enajstmetrovke verjetno mesece morale ukvarjati vse institucije od krajevne skupnosti do vrha države.

Andrej Brvar

Andrej Brvar pravi, da prispodobe sodijo v gostilne. Sam osebno v gostilne ne zahajam, zato o tem težko razpravljam. Želim le pokazati, da so skozi človeško zgodovino padle že mnoge absolutne resnice.

NO v točkah 6 in 7 povzema del predpisa o priznanih stroških. V primeru FS je jasno zapisan pogoj da gre za stroške plač in materialne stroške lahko le 15% dodeljenih sredstev. V KŠP jih izgine 49%. Po mojem razumevanju točk 6 in 7 so priznani stroški tisti znotraj proračuna obeh reprezentanc. Nikakor ne razumem, da bi se jih dalo uporabiti kar zunaj tega okvira. V namembnosti je jasno zapisano – za delo reprezentanc. Zakaj torej v skladu s tem delom predpisa ni reprezentancam namenjenih 200000 Eur kolikor znaša 85% od namenskih sredstev zagotovljenih s strani obeh investitorjev, ampak le 120000?

Filozofiranje o tem, kako sistem zagotavlja kontinuiteto, je nesmiselno. Če želite, vam na brzino naštejem množico sistemov, ki so požrli vsa sredstva in naredili še velike pufe, o kakšnih blestečih rezultatih pa ni ne duha ne sluha. TEŠ 6 je le eden od množice. Po drugi strani obstaja množica uspešnih športnikov, gospodarstvenikov in drugih ljudi, ki so uspeli na popolnoma samostojni poti brez pomoči sistema. Ampak teh stvari Andrej Brvar noče slišati. Take stvari so baje za v gostilno, ker se ne vklapljajo v njegov pogled. V ta pogled ni pripravljen niti malo podvomiti.

Andrej Brvar piše, da se sredstva obeh investitorjev pridobiva na osnovi rezultatov. Verjamem, da na osnovi rezultatov tekmovalcev na mednarodnih tekmah in ne na osnovi rezultatov nekih birokratov v sistemu. Če na tekme pošiljamo zelo majhno število tekmovalcev, ker neučinkovit sistem požre preveč denarja, tvegamo, da rezultatov ne bo. Ni problem le v številu. Pritisk na rezultate številčno omejene ekipe še povečuje psihični pritisk in občutek odgovornosti tekmovalcev. Tekmovalec pod takim dodatnim stresom bistveno teže doseže dober rezultat. Zelo hitro se lahko zgodi, da tudi zelo talentirani mladinci ne bodo šli na tekme, ker ne bodo pripravljeni plačevati kotizacij (verjetno je med njimi tudi kdo, ki si to zelo težko privošči). Ali mi Andrej Brvar zna povedati, kako so po rezultatih nagrajeni ljudje v sistemu? Kdo jih ocenjuje? Ali tisti, ki ne dosežejo rezultatov, plačujejo kotizacije? Lažnivi sodniki, ljudje ki ne znajo izdelati koledarja državnega prvenstva brez pokrivanja z mednarodnimi tekmami in podobni veseljaki bi morali leteti iz sistema. Pa ne. Niti ne plačajo kotizacije. Nekateri so še plačani. Za Andreja Brvarja so pomembnejši od mladincev, ki sodijo med najboljše v Evropi in na svetu. S tem se ne bom nikoli strinjal.

Torej še enkrat – zakaj v proračunu za delo reprezentanc v športnem plezanju ni 200000 Eur s strani obeh omenjenih investitorjev, ampak le 120000 Eur?  Vprašanje je enostavno in res ne vem, zakaj vedno dobim v odgovor le nekakšno filozofsko otepanje prazne slame.

Pavel Škofic

Pavel Škofic na koncu objavljenega komentarja ne izključuje možnosti, da kakšno stvar razume narobe. Tu je zadel žebljico na glavico. Njegovi izraženi dvomi o namenski porabi sredstev izvirajo iz napačnega razumevanja  stvari, ki veljajo danes v športu.

Dilema, ki jo Pavel Škofic sproža skozi dvome o namenski porabi sredstev v športnem plezanju,  je od časa do časa prisotna tudi v ostalih športih. Največkrat pa se zvede na vprašanje kdo je zaslužen za vrhunski rezultat, ki ga doseže nek športnik. Skrajnosti, ki se pojavijo ob tej dilemi sta, da je športnik tisti, ki je edini zaslužen za tak uspeh in na drugi strani, da je organizacija (ekipa) ta, ki je zaslužna, da je v nekem trenutku izjemen posameznik dosegel vrh. Nadaljevanje, ki sledi tej dilemi, pa je  vprašanje komu pritičejo materialne in finančne posledice vrhunskega rezultata: posamezniku ali organizaciji. S to dilemo smo se v Planinski zvezi pred leti že srečali v alpinizmu.

Javna sofinancerja  odmerjata sredstva za športne programe po dokaj zamotanih formulah, a poenostavljeno povedano izračunavajo potrebne točke na osnovi doseženih uspehov športne panoge.  Če nek šport napreduje v uspehih, se to običajno pozna v rasti sredstev sofinancerjev in obratno.  Odgovornost za razvoj in rezultate športnih panog je priznana organizaciji, ki vodi športno panogo.

Ta zakonitost v športu velja tudi za športno plezanje. Članska in mladinska reprezentanca sta v športnem smislu na vrhu kvalitetne piramide. Komisija za športno plezanje pa mora skrbeti za strokovni, kadrovski in materialni razvoj panoge, da ne bi bili današnji vrhunski rezultati jutri zgolj  rezultat  slučajnega dogodka.  

V poročilu Nadzornega odbora je v točkah 6. in 7. navedeno kaj posamezen sofinancer prizna med upravičene stroške programa za katerega je namenil denar.  

V ekonomiji bi lahko rekli, da je to vprašanje o direktnih in posrednih stroških nekega projekta. Sofinancerja priznavata med upravičene stroške direktne in posredne stroške projektov z delovnim naslovom Članska reprezentanca Slovenije v športnem plezanju in Mladinska reprezentanca Slovenije v športnem plezanju. Domnevam pa, da bi Pavel Škofic najraje uvrstil med upravičene stroške zgolj direktne stroške reprezentanc v športnem plezanju. A da bi to obveljalo bo moral doseči spremembo pravilnikov na Fundaciji za šport in Ministrstvu za znanost, izobraževanje in šport.

V komentarjih Pavla škofica se radi pojavljajo primeri iz dnevno političnega življenja. Tokrat je ob bok tejle zgodbi o KŠP prilepil kar TE6. Morda misli, da bodo s tem njegove trditve prepričljivejše. Sam menim, da to bolj kaže, da se zaveda šibkosti argumentov, ki jih navaja, in potrebuje ob sebi kanon velikega kalibra. Vsekakor pa take primerjave bolj sodijo za šank kakšne pivnice kot v resno diskusijo.

Andrej Brvar

Korak naprej

PZS je z objavo tega odgovora naredila velik korak naprej pri zagotavljanju javnosti delovanja. To je pozitivna stran te objave.

Malo manj smiselna se mi zdi izjava, da sem kdaj trdil, da sem član skupščine PZS. Trdite, da sem to zapisal 9.9.2014. Če sem zapisal karkoli, kar bi se lahko dalo tako razumeti, se tu vsem javno opravičujem. Dejstvo je, da sem bil na skupščini prisoten le enkrat – spomladi 2014. Napačno ste zapisali, da sem bil delegat. Bil sem le udeleženec. Glasovalne pravice nisem imel.

V svoji odstopni izjavi iz Delovne skupine za pripravo programskih vodil PZS sem zapisal, da me ne zanima več nobena funkcija v KŠP ali PZS. Z moje strani bi bilo torej zares zelo neprimerno, če bi se dobra dva meseca zatem predstavljal kot član skupščine PZS. Vsaj namerno oziroma zavestno se nisem.

Nepomembna malenkost je striktno napačno zapisovanje mojega imena. Sem Pavel in ne Pavle. Verjetno bi bilo kar precej hrupa, če bi jaz recimo napisal Bojane namesto Bojan.

Naslednja napačna interpretacija je, da trdim, da se denar porablja nenamensko. Ne trdim, pač pa izražam argumentiran dvom na podlagi razpoložljivih podatkov. S pravnega vidika gre za ogromno razliko.

Glavna pomanjkljivost tega odgovora pa se skriva v številkah. V poročilu NO so lepo in pregledno napisani zneski, ki jih za delo reprezentanc prispevata MIZS in FS. Sam jih bom uporabljal malo zaokrožene za lažje razumevanje. Iz istega vzroka si bomo pogledali le leto 2014.

FS je v letu 2014 za delo članske reprezentance prispevala zaokroženo 62000 Eur, za delo mladinske reprezentance pa 54000 Eur. MIZŠ je zagotovilo 93000 Eur za člane in 27000 Eur za mladince. Skupaj je bilo torej za člane zagotovljenih 155000 Eur, za mladince pa 81000 Eur. Celoten znesek je torej 236000 Eur.

Sredstva ze delo reprezentanc pridejo tudi iz kotizacij mladincev (to se meni zdi popolnoma neprimerno) in s strani sponzorjev. Da mi ne bo kdo očital pretiravanja, bom kotizacije mladincev ocenil na 10000 Eur, sponzorska sredstva pa na 5000 Eur.

Če te številke primerjamo s številkami v finančnem načrtu KŠP za leto 2014, lahko pridemo do realne situacje. Za delo članske reprezentance je v tem načrtu namenjenih 85000 Eur, za delo mladinske reprezentance pa 50000 Eur. Seštevek nam da 135000 Eur. Če od tega zneska odštejemo 15000 Eur kotizacij in sponzorskih sredstev, ugotovimo, da gre za delo reprezentanc 120000 Eur namenskih sredstev FS in MIZŠ. 

V pravilniku, ki sem ga dobil s strani FS je jasno zapisano, da je za stroške dela in materialne stroške dovoljeno porabiti 15% sredstev. 85% jih mora biti porabljenih za program. 85% od 236000 Eur znaša 200000 Eur. V proračunu obeh reprezentanc je po zgoraj zapisani logiki 120000 Eur namenskih sredstev FS in MIZŠ. Po moji logiki torej manjka 80000 Eur. Ali gre v tem primeru za nenamensko porabo, netransparenten način prikazovanja porabe ali kaj drugega, je vprašanje, ki ga postavljam že dokaj dolgo. Odgovor odgovornih, da sem vse podatke že dobil, mi ne pomaga prav veliko. Prav veliko mi ne pomagajo niti mnenja, da je vse z izjemo malenkosti, v najlepšem redu.

Ravno sedaj po medijih zasledujemo zgodbo o TEŠ 6. Vsi odgovorni vključno z nadzorniki trdijo, da je vse v najlepšem redu, kriminalisti pa ugotavljajo luknjo veliko okrog 250 milijonov in iščejo odgovorne. Če sem tudi v tem primeru kaj narobe razumel, se vsem prizadetim opravičujem.

Se pa ob tem nehote vprašam, kako lahko zbor načelnikov KŠP tako lahkotno podpre finančna poročila in finančne načrte. Sam tega ob tako očitno pomanjkljivih podatkih nočem narediti.

Upam, da bomo v kratkem času dobili ustrezno pojasnilo, v čem je moje preračunavanje napačno. Že večkrat sem zapisal, da ne izključujem možnosti, da kakšno stvar razumem narobe.

Pavel Škofic