petek, 22. november 2024
PRIJAVI SE
E-naslov
Geslo
zapomni si me [shrani piškotek]
REGISTRACIJA PRIJAVA
Pozabljeno geslo 

Planinske koče – rezervacije
 Prijava na E-novice  English language
POIŠČI

DomovVarneje v gore

Zdravi v gore

Planinska zveza Slovenije


ZDRAVI V GORE

v sodelovanju z Društvom za zdravje srca in ožilja

in

Gorsko reševalno službo Slovenije

   

O PROJEKTU ZDRAVI V GORE

Vsakoletne analize vzrokov gorskih nesreč kažejo, da se povečuje število tistih gorskih nesreč, ki so povezane z boleznimi ali bolezenskimi stanji, ki jih obiskovalci ťprinesejoŤ v gore in ki lahko ob naporni planinski dejavnosti ogrožajo zdravje in življenje obiskovalcev gora. Pri tem izstopajo bolezni srca. Zato smo pripravili projekt Zdravi v gore, s katerim želimo izboljšali zavest o lastni odgovornosti obiskovalcev gora za varno vrnitev domov. Želimo izboljšati vedenje o ustrezni predhodni pripravi na izlet, pohod ali turo in dajanju prve pomoči. Vse te vsebine sodijo v okvir klasičnih planinskih napotkov za varnejše in doživetij polnejše gibanje v gorah.


Projekt je pripravila Planinska zveza Slovenije v sodelovanju z Društvom za zdravje srca in ožilja in Gorsko reševalno službo Slovenije, izvajajo pa ga Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije, Društvo za zdravje srca in ožilja in Gorska reševalna služba Slovenije.


NASVETI OBISKOVALCEM GORA

Zaradi srčne kapi vsako leto v slovenskih gorah umre od 5 do 8 ljudi (podatki v obdobju od leta 1998 do 2000). Gorska reševalna služba Slovenije je v poročilu z naslovom Analiza nesreč in reševalnega dela za leto 1999 napisala: "... Med vzroki za smrtne poškodbe v letu 1999 zasledimo dve poškodbi glave, šest primerov politravme in osem primerov srčne kapi. Kar polovica mrtvih v gorah je podlegla zaradi srčne kapi ..." (V pojasnilo je treba dodati, da je leta 1999 v gorah umrlo 29 ljudi. Od tega se jih je 16 ponesrečilo ob izvajanju planinske dejavnosti: hoja po poti, hoja po brezpotju, plezanje, alpsko in turno smučanje. In med njimi je bilo polovica - 8 primerov srčne kapi.)


Zato stalno opozarjamo, naj se starejši in bolniki s kroničnimi ter srčnimi boleznimi, pa tudi tisti s povišanim krvnim tlakom ali po srčnih operacijah odpovedo hoji v visokogorje. V gore naj ne hodijo sami, privoščijo naj si krajše in lažje izlete v bližini domačega kraja ali v alpskem hribovju, nikakor pa ne daljših in napornejših pohodov ali tur. Izogibajo naj se vročemu in soparnemu vremenu, ob naporih pa naj zagotovijo nadomeščanje izgubljene tekočine. Ti obiskovalci gora naj se glede oblike in intenzivnosti planinske aktivnosti posvetujejo s svojim zdravnikom, držijo naj se njegovih navodil, s seboj pa naj nosijo zdravila. S svojim stanjem naj na vodenih turah seznanijo vodnika Planinske zveze Slovenije ali gorskega vodnika. Ob daljših pohodih in turah priporočamo, da se vodnik o izvajanju dejavnosti ob vednosti bolnika posvetuje z njegovim osebnim zdravnikom.


  • - V gore se podajte ustrezno usposobljeni in opremljeni, upoštevajte nasvete in opozorila. Pri izbiri ture upoštevajte znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo. Pomembno je, da ne precenjujemo svojih sposobnosti.
  • - Pri hoji uporabljajte ustrezno obutev in osebno ter tehnično zaščitno opremo (čelada, plezalni pas, zaviralna ploščica). Opremo je treba znati pravilno uporabljati! Doma pred turo preverite, da oprema ni poškodovana ali izrabljena.
  • - Na zahtevne in zelo zahtevne poti se podajajte v spremstvu prostovoljnih vodnikov Planinske zveze Slovenije ali gorskih vodnikov.
  • - Pred odhodom preverite kratkoročno vremensko napoved za gorski svet. Svojcem natančno povejmo, kam gremo in kdaj se nameravamo vrniti, da bodo, če nas v dogovorjenem času ne bo domov, znali pravilno ukrepati.
  • - Letos je na severnih in senčnih straneh, pod stenami in v grapah še veliko snega. Bodite previdni pri prečkanju plaznic in krajnih zevi, priporočamo uporabo cepina in derez.
  • - V planinskih kočah na izhodiščih in vrhovih se vpisujte v vpisne knjige. Gorski reševalci vas bodo v primeru, da se izgubite, hitreje našli.
  • - V vročih poletnih dneh pijte med aktivnostjo zadosti osvežilne tekočine. Počitki izbirajte na mestih, ki so varni in udobni. Oči in odkrite dela telesa zaščitite pred soncem. Topla oblačila (kapa, rokavice, termo jopica, vetrovka) imejte ves čas v nahrbtniku.
  • - V primeru nesreče obvestite najbližjo obveščevalno točko Goreske reševalne službe Slovenije ali Center za obveščanje na brezplačno telefonsko številko 112. Gorski svet je vedno bolj pokrit s signali mobilne telefonije.

Borut Peršolja in Dušan Polajnar


Miša dr. Hribar-Habinc primarij spec. akad. st., dr. med., Klinični oddelek za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok, Klinični center, Ljubljana, Društvo za zdravje srca in ožilja, Ljubljana.
KAKO LAHKO REŠIMO ŽIVLJENJE SOČLOVEKU

(TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA ZA LAIKE)


Pogoje dovoljene nadaljnje uporabe vsebin si poglejte na spletnih straneh akcije Zdravi v gore (www.pzs.si).     

***

Da je življenje naše največje bogastvo je slogan, ki velja za mlade in stare, za bogate in revne, za zdrave in bolne. Pomagati sočloveku v nesreči ali ob bolezni je prvinska želja vsakega izmed nas in zato se želimo naučiti oživljanja.


Veriga preživetja

Nenadna smrt oziroma nenadni zastoj srca in dihanja ali samo dihanja ima lahko veliko vzrokov. Najpogostejši vzrok je bolezen srca, lahko se zgodi tudi ob prometnih in drugih nesrečah, ob zastrupitvah, hudi alergiji (piki žuželk) ali drugih boleznih. Temeljni ukrepi pomoči so "VERIGA PREŽIVETJA":

1.    hiter klic ekipe Službe nujne medicinske pomoči - SNMP (telefon 112),

2.    hiter začetek temeljnih postopkov oživljanja,

3.    zgodnja defibrilacija,

4.    zgodnji začetek dodatnih postopkov oživljanja.


Glavni znaki srčnega zastoja so trije: prizadeti je nezavesten, ne diha in nima znakov krvnega obtoka. Za preživetje potrebuje prizadeti kisik, ki mu ga damo z umetnim dihanjem z našim izdihanim zrakom. Krvni obtok vzpostavimo z zunanjo srčno masažo.


Najprej ocenimo stanje zavesti, zato ga pokličemo, se ga dotaknemo in nežno stresemo (slika 1).


Slika 1: Glasno pokliči in nežno stresi!   Slika 2: Vzvrni glavo! Dvigni brado! 
   

Če se na klic ne odzove, takoj pokličemo na pomoč in druga oseba pokliče SNMP na številko "112". Če se ponesrečeni odzove, ga opazujemo, in če se stanje ne izboljša, prav tako pokličemo SNMP na telefon 112.


A (airway) = sprostitev dihalne poti

Če se prizadeti ne odzove, pokleknemo ob njegovo glavo. Eno roko damo na čelo in vzvrnemo glavo nazaj, z drugo roko dvignemo brado in odpremo usta. Tako odmaknemo jezik od žrela in sprostimo dihalno pot (slika 2).

 Slika 3: Poglej! Poslušaj! Občuti!    Slika 4: Položaj za nezavestnega.
 
 Če prizadeti diha, opazujemo dviganje prsnega koša, čutimo izhajanje izdihanega zraka in poslušamo dihanje (slika 3).  

Če prizadeti zadovoljivo diha, ga namestimo na bok v položaj za nezavestnega (slika 4). Tako zavarujemo prosto dihalno pot in nemoteno dihanje.



Pri sumu na poškodbo vratne hrbtenice (prometna nesreča, skok ali padec v globino) ponesrečenca ne smemo obračati. Leži naj na hrbtu, glavo in vrat učvrstimo v srednjem položaju. Dihalno pot sprostimo z razprtjem ust in dvigom spodnje čeljusti naprej in navzgor (trojni manever).


B (breathing) = umetno dihanje

Če prizadeti ne diha, začnemo z umetnim dihanjem usta na usta. Preko njegovih ust položimo razgrnjeno čisto tkanino v ne predebelem sloju da se zaščitimo. Če v odprtih ustih vidimo izbruhano hrano ali druge tujke, izbrišemo usta s prstom, ovitim v tkanino.

 

Dihanje usta na usta: s palcem in kazalcem roke, stisnemo nosnici, z drugo roko odpremo usta, zajamemo sapo in nato s svojimi ustnicami tesno zaobjamemo usta prizadetega ter dvakrat počasi vpihnemo zrak. Vsak vpih traja 2 sekundi s časom za izdih prizadetega (sliki 5 in 6).



 
 
Slika 5: Umetno dihanje.                                  Slika 6: Gledamo, kako prsni koš upada.


Med umetnim dihanjem vedno opazujemo gibanje prsnega koša in poslušamo ponesrečenčev izdih. Če nam v 2 poskusih vpihovanja ne uspe premakniti prsnega koša, naredimo največ 5 poskusov vpiha in nato začnemo z zunanjo srčno masažo. Za oceno dihanja smemo porabiti največ do 10 sekund.


C (circulation) = krvni obtok - zunanja srčna masaža

Po začetnih 2 vpihih preverimo delovanje srca tako, da ocenimo znake krvnega obtoka. Znaki krvnega obtoka so: spontano dihanje, kašljanje, požiranje ali premikanje po 2 danih vpihih.


Če ni znakov krvnega obtoka, začnemo z zunanjo srčno masažo. Pokleknemo tesno ob prizadetega, ki ima privzdignjeni nogi pod kotom 40°. Na spodnji tretjini prsnega koša, kjer se stikata rebrna loka, otipamo mečasti izrastek na prsnici in 2 prsta nad izrastkom je mesto za srčno masažo. Na to mesto položimo dlan ene roke in preko nje dlan druge roke. Masiramo s stegnjenimi komolci, ramena so vzporedno s prsnico ponesrečenca. S težo telesa stisnemo prsni koš za 1/3 njegove višine in izvedemo 15 stisov tako, da ne odmikamo dlani od prsnice, stis in popustitev naj trajata enako dolgo (slika 7).


V eni minuti damo 12 vpihov in 100-krat stisnemo srce, posamezen ciklus sta 2 vpiha in 15 stisov. Po 1. minuti ugotavljamo uspeh oživljanja tako, da ponovno preverimo znake krvnega obtoka (dihanje, požiranje, kašelj). Če prizadeti ne diha in nima znakov krvnega obtoka, nadaljujemo z oživljanjem 15 stisov in 2 vpiha (slika 8). Če so znaki krvnega obtoka prisotni, prizadeti pa ne diha, nadaljujemo z umetnim dihanjem 12-krat/minuto.



Slika 7: Zunanja srčna masaža.                  Slika 8: TPO z enim ali dvema reševalcema.

Zapora dihalne poti s tujkom


O nenadni zapori dihalne poti s tujkom govorimo, ko se med jedjo zatakne večji kos slabo prežvečene hrane globoko v ustih pri vhodu v sapnik. Vzrok je večje zaužitje alkohola (pijanost), smeh med jedjo, hlastno požiranje hrane ali poškodovana zobna proteza, pri starejših ljudeh je lahko vzrok v oslabljenem požiralnem refleksu. Vzroke moramo preprečiti.


Po kliničnih znakih ločimo dve vrsti zapore dihalne poti s tujkom:

  • Delno zaporo:Žrtev kašlja in govori (slika 9).
  • Življenjsko nevarna zapora pri zavestnem (slika 10).
  • Popolno zaporo pri nezavestnem.

Slika 9: Delna zapora (kašelj, piski).                     Slika 10: Življenjsko nevarna zapora.

             Vzpodbujaj kašelj.                                                     Znak za dušenje.


 Udarec med lopaticama!                                          Heimlichov prijem.

 

Ukrepi pri delni zapori: vzpodbujamo kašelj in damo 5 udarcev po hrbtu med lopaticama.


Pri življenjsko nevarni zapori je kašelj neučinkovit, med vdihavanjem se slišijo piski, težko diha in postaja moder. Takoj 6-krat izvedemo Heimlichov prijem: človeka zaobjamemo okoli pasu nad popkom in trebuh sunkovito stisnemo v smeri proti ustom. Če pride do popolne zapore dihalne poti, hitro nastopi smrt, takoj kličemo SNMP na 112 in začnemo z oživljanjem.


Različna bolezenska stanja lahko pri človeku pripeljejo do hudega poslabšanja življenjskih funkcij in do klinične smrti. Med taka stanja štejemo: akutni koronarni sindrom (angina pektoris in srčni napad) in možgansko kap.


Akutni koronarni sindrom (AKS)

Najpomembnejši opozorilni znak je stiskajoča bolečina za prsnico, ki pa je v 17% teh bolnikov tudi edini znak pred smrtjo. Znaki so: stiskajoča bolečina za prsnico, ki izžareva v levo roko, vrat, spodnjo čeljust ali v hrbet med lopatici, pomanjkanje zraka in dušenje, mrzel pot in smrtni strah ter omotica ali nenadna omedlevica. Pri angini pektoris trajajo znaki manj kot 15 minut, pri srčnem napadu so znaki izrazitejši in trajajo več kot 15 minut.


Ukrepati moramo takoj: znake AKS moramo takoj prepoznati, človeka s prsno bolečino moramo posesti ali poleči, da miruje. Če trajajo znaki več kot 5 minut, takoj pokličemo SNMP, telefon 112. Bolniku damo pol tablete Aspirina, če ga ta dan še ni vzel. Srčnemu bolniku damo njegove tablete za pod jezik ali pršilo. Obvezno ostanemo ob bolniku in opazujemo življenjske znake ter se pripravimo na oživljanje.


Možganska kap

Enako kot srčno ožilje prizadene ateroskleroza tudi možgansko ožilje in možganska kap je v razvitem svetu eden od vodilnih vzrokov za smrt pri odraslih. Bolezenski znaki za možgansko kap so: otežkočen, nerazumljiv govor, povešen ustni kot, motnja v zavesti, oslabljena moč ali ohromelost dela obraza, noge ali roke, omotica, zamegljen vid, hud glavobol in bruhanje.


Ukrepi pri možganski kapi: znake hitro prepoznamo, tudi če so slabo izraženi ali jih bolnik zanika. Takoj pokličemo SNMP (telefon 112) in človeka namestimo v položaj, da počiva. Če se ne odziva več, opazujemo dihanje in se pripravimo na izvajanje temeljnih postopkov oživljanja oziroma umetnega dihanja 10-12 vpihov/minuto.

 

ALGORITEM OŽIVLJANJA ZA LAIKE

KARDIOPULMONALNO OŽIVLJANJE ODRASLIH

Oceni odzivnost prizadetega

Se odziva

Ą      OPAZUJ

Ą      če se zdravstveno stanje poslabša,

POKLIČI NUJNO MEDICINSKO

     POMOČ (tel. 112)

Se ne odziva

Ą      OCENI DIHANJE: vzvrni glavo in dvigni brado, Ž SPROSTI DIHALNO POT, glej in poslušaj

Ą      Pri ponesrečencu izvedi trojni manever

Prizadeti diha

Ą      Položi ga v STABILNI BOČNI POLOŽAJ, če ni suma na poškodbo vratne hrbtenice

Prizadeti ne diha

Ą      daj 2 POČASNA VPIHA (vsak vpih 2 sek)

Ą      POKLIČI NUJNO MEDICINSKO POMOČ (tel 112)


Oceni znake krvnega obtoka

Ą      ČE NE DIHA, KAŠLJA, POŽIRA

  Ocenjuj do 10 sekund

Znaki krvnega obtoka so prisotni

Ą      nadaljuj z umetnim dihanjem

 12-krat/min

Ni znakov krvnega obtoka

Ą      začni z ZUNANJO SRČNO MASAŽO:

  Ž otipaj mesto na prsnici Ž položaj

  stegnjenih rok Ž izvedi 15 stisov,

vtisni  prsni koš za 1/3 njegove višine


Nadaljuj oživljanje 15 stisov + 2 vpiha

v ritmu 12 vpihov/min + 100 stisov/min

 

¯

po 1.minuti oceni uspeh oživljanja:

prisotnost znakov krvnega obtoka

¯

 

ne diha, ne kašlja, se ne premika

¯

 

nadaljuj oživljanje: 15 stisov + 2 vpiha

do prihoda ekipe nujne medicinske pomoči


Borut Peršolja univerzitetni diplomirani geograf, inštruktor planinske vzgoje, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana.

NAPOTKI ZA VARNEJŠO HOJO, PLEZANJE IN BIVANJE V GORAH

Planinsko znanje

Za hojo v gore je treba imeti vedenje o gibanju in ravnanju v gorah ter o značilnostih gorskega sveta. Osnovno znanje, veščine in navade si lahko pridobimo na organiziranih vodenih turah, s sodelovanjem na planinskih šolah in tečajih, ki jih prirejajo planinska društva, in s samoizobraževanjem (učbeniki, priročniki, revije, internet). Cilj različnih vrst usposabljanja je upoštevanje in ohranjanje naučenega v praksi. Aktivnosti v gorah se lotimo le ustrezno usposobljeni in opremljeni, postopoma in z vajo.


Izbira cilja in poti

Ustrezna izbira cilja in poti je odločitev, ki odločilno pripomore k varno izpeljani turi. Pri izbiri ture upoštevajmo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost, vzdržljivost in opremo. Temu prilagodimo naše želje po premagovanju naporov. Informacije o poti zberemo iz vodnika in zemljevida, o turi se pogovorimo z nekom, ki je pot pred kratkim že prehodil. Pomembno je, da ne precenjujemo svojih sposobnosti.


Oprema

Sestavni del osebne opreme vsakega obiskovalca gora so gojzarji in nahrbtnik. V nahrbtniku naj bodo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov vedno rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen planinski zemljevid, zavitek prve pomoči z zaščitno (astronavtsko) folijo, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka. Opremo je treba znati pravilno uporabljati!


Planinske poti

V slovenskih gorah smo vse planinske poti glede na njihovo tehnično zahtevnost razdelili na lahke, zahtevne in zelo zahtevne. Na to nas opozarjajo opisi v vodnikih, različne oznake na izhodiščih poti ter na planinskih zemljevidih. Tehnično zahtevnost poti upoštevajmo pri načrtovanju in izvedbi ture! Izogibajmo se bližnjic, spoštujmo naravo in se obnašajmo kot njeni varuhi.


Tovariši na turi

Za turo si izberimo primernega tovariša, saj je samohodstvo po gorah tvegano in že ob manjših poškodbah lahko usodno. Če gredo z nami otroci, potem smo mi njihovi spremljevalci in ne obratno. Otrokom je treba podrediti cilj in vse dejavnosti na turi. Če se odpravljamo na pot v večji skupini, poskrbimo za stalni nadzor in štetje članov skupine.


Nevarnosti v gorah

V gorah nas ogrožajo naravni procesi, predvsem pa naša tvegana ravnanja. Vzroki nesreč so povezani z izbiro prezahtevnega cilja (telesna in duševna nepripravljenost), pomanjkljive in neustrezne opreme, z neusposobljenostjo in pomanjkanjem znanja o gibanju in pravilni uporabi opreme, nepoznavanjem poti in površja, podcenjevanjem trenutnih razmer v gorah, ki so povezane predvsem s padavinami in temperaturnimi značilnostmi. Najpogostejše nevarnosti so zdrs, padec, padajoče kamenje, strela, plaz in podhladitev.


Pred odhodom

Starejši in osebe s kroničnimi ter srčnimi boleznimi naj se o oblikah in zahtevnosti planinske dejavnosti predhodno posvetujejo z zdravnikom. Vsekakor velja, da se izogibajmo vročemu in soparnemu poletnemu vremenu! Tik pred odhodom preverimo najnovejšo kratkoročno vremensko napoved za gorski svet. Svojcem natančno povejmo, kam gremo in kdaj se nameravamo vrniti, da bodo, če nas v dogovorjenem času ne bo domov, znali pravilno ukrepati.


Začetek ture

Turo začnimo dovolj zgodaj, da se izognemo poletnim nevihtam, zgodnjemu mraku pozimi ali naglici ob vrnitvi v dolino. Hoja naj bo varna, udobna in ekonomična. Začnimo počasi, da se telo ogreje. V splošnem velja, da vedno stopamo na celo stopalo oziroma peta prsti. Najprej hodimo z očmi, šele potem z nogami! Posebej bodimo pozorni na dihanje! Hodimo z enakomernim tempom, ki ga poskušamo odkriti in vzdrževati tudi znotraj večje skupine. Osnovni tempo, pa tudi druge taktične prvine (počitki, trajanje hoje ...), naj določa najšibkejši član skupine.


Med turo

Po poteh hodimo z odprtimi očmi. Dobro označena planinska pot je le sredstvo in možnost, da dosežemo želeni cilj, vsi obiskovalci gora pa morajo poznati osnove orientiranja. Če zaidete s poti, se vrnite na mesto, kjer ste jo zapustili. Med turo stalno spremljajmo razvoj vremena in mu prilagodimo njen potek. Če se razvijejo nevihtni oblaki se moramo nemudoma umakniti z grebenov in drugih izpostavljenih mest, saj vanje pogosto udarijo strele. V planinskih kočah in na vrhovih se ne pozabimo vpisati v vpisne knjige.


Počitek in prehrana

Na vsako uro hoje si privoščimo petminutni počitek. Daljše počitke izbiramo na krajih, ki so varni in udobni. Redne malice in pogosto pitje preprečujejo izčrpanost in dehidracijo. Na turah jejmo hranljivo mešanico lahkoprebav­Ijive hrane. Postanek v koči izkoristimo za topli obrok, ki nam obnovi moči, in za pogovor z oskrbnikom. Poskrbimo, da vse, kar prinesemo s seboj v gore, tudi odnesemo v dolino. Če želimo v koči prenočiti, se predhodno pozanimajmo glede odprtosti koče in prenočišče rezervirajmo.

PDF Recept za zdravo življenje z gibanjem in športom


Zelo zahtevne poti

Zelo zahtevnih tur, pri katerih hojo zamenja plezanje, se lotevajmo samo primerno izkušeni in opremljeni. Za tovrstne vzpone potrebujemo dodatno tehnično opremo: čelado, plezalni pas ter samovarovalni komplet. Opremo si je moč izposoditi tudi v nekaterih trgovinah s planinsko in alpinistično opremo. Pri plezanju uporabljamo pravilo treh opornih točk. Vse oprimke, stope in žične vrvi vedno preverimo, preden jih obremenimo! Ne zaupajmo jim svojega življenja, ne da bi preverili njihovo stanje! Na poteh pazimo, da ne prožimo kamenja. Priporočljivo je, da se na te ture odpravimo v okviru organizirane ture planinskega društva ali v spremstvu gorskega vodnika.


Sestop

Ko smo na vrhu, je pred nami še več kot polovica poti. Najpogostejši opis gorskih nesreč vsebuje naslednja dejstva: zdrs na poti ob sestopu v zgodnjem popoldanskem času. Cilj naše ture je varna vrnitev domov in ne osvojitev vrha. Vrh gore je samo vmesni in ne končni cilj. Če le moremo, izberemo za vzpon težjo pot, za sestop pa lažjo, predvsem pa ne hitimo.


Preprečevanje nesreč in pomoč ob nesreči

Če začutimo znake utrujenosti ali izčrpanosti, se ustavimo za daljši počitek. Obrnite se ob pravem času! Če nam grozi nesreča, hranimo moči in si poiščimo zavetje, ko je za to še čas. Dolžnost vsakega obiskovalca gora je, da ob nesreči pomaga v okviru svojega znanja, izkušenj in možnosti. Poškodovanega najprej zavarujemo pred nadaljnjimi poškodbami in mu damo prvo pomoč. Zaščitimo ga pred mrazom, vetrom in vlago. O nesreči čimprej obvestimo gorsko reševalno službo (obveščevalne točke GRS, centri za obveščanje, policijske postaje). Sporočilo o nesreči naj vsebuje naslednje informacije: KAJ in KAKO se je zgodilo, KDO se je ponesrečil in KOLIKO je ponesrečenih, KJE se je zgodila nesreča, KAKŠNE poškodbe ima ponesrečeni, KDAJ se je zgodila nesreča, KAKO smo oskrbeli ponesrečenca in KDO posreduje sporočilo. In ne pozabimo na lastno varnost!




PRIJAVA GORSKE NESREČE

Podatki o ponesrečencu, kraju, času in vzroku nesreče

Priimek in ime:

Datum rojstva:

Naslov:

Poklic:

Obkroži:

pogrešan

poškodovan

bolan

smrt

Kraj nesreče (čim bolj natančen opis):


Kje je predvidoma pogrešani?


Datum in čas nesreče:

Vzrok nesreče:


Poškodbe:

1 izguba zavesti/šok

2 zastoj srca/dihanja

3 močna krvavitev

4 podhladitev


5 notranje poškodbe

6 zunanje poškodbe

7 zlom kosti

8 obolenje

Dodaten opis poškodbe:

Stanje ponesrečenega:


Čas stika s

ponesrečenim:

Kraj stika s

ponesrečenim:

Kje se sedaj nahaja ponesrečenec (čim bolj natančno):


Vremenske razmere na kraju nesreče:


Število

ponesrečenih:

Število

vseh:

Ostali podatki (oprema, nudena prva pomoč ponesrečenemu itd.):


Možnost pristanka helikopterja:

Podatki o prijavitelju nesreče:

Priimek in ime:

Poklic:

Naslov:

Št. osebne izkaznice:

Podatki naj bodo čim bolj natančni in točni. S tem olajšaš hitro izvedbo reševalne akcije in tako omogočiš rešiti življenje. Piši ČITLJIVO s tiskanimi črkami. Če je prostora premalo, uporabi tudi hrbtno stran. Na hrbtni strani nariši skico kraja nesreče in napiši morebitne očividce nesreče. Če kakšnega podatka ne veš, pusti rubriko prazno. Najvažnejši podatki so: KRAJ in ČAS nesreče, STANJE ponesrečenca, KJE je, KAKO je poškodovan in KDO je. Prijavo skrbno izpolni v primeru nesreče in jo čim hitreje oddaj v najbližjo obveščevalno točko GRSS, postajo policije. Če imaš pri roki telefon, pokliči 112 in nato narekuj podatke iz izpolnjene prijave.


NAČRT IZLETA, POHODA, TURE


O načrtovanem izletu, pohodu ali turi v gore vselej seznanite sorodnike ali znance. Redno se vpisujte v vpisno knjigo v planinskih kočah in na vrhovih.


Planinka, planinec!

 

V knjigo zabeleži  poleg datuma, imena in  priimka obvezno še smer po kateri boš sestopil ali nadaljeval pot.

 

                   Hvala in srečno pot!

                                      Markacisti in reševalci PZS


V primeru, da zgoraj opisanega ne morete narediti, vpišite načrtovani izlet, pohod ali turo na ta obrazec. Vaše morebitno iskanje ali reševanje bo zaradi tega olajšano in kratkotrajnejše. Izpolnjeni obrazec pustite pri oskrbniku koče ali v predalčku vašega vozila.





NAČRT IZLETA, POHODA, TURE
     

Cilj izleta, pohoda, ture:



Datum:


Ura odhoda:


Kraj odhoda:


Opis poti vzpona in sestopa:


















Rezervni cilj:






Načrtovani prihod datum:


Ura prihoda:


Na poti bodo z menoj naslednji spremljevalci:






Dosegljiv sem na prenosni telefon:







Obrazca Prijava gorske nesreče in Načrt izleta, pohoda, ture  izrežite, prekopirajte in ju nosite vedno s seboj v nahrbtniku.


Izdala in založila: Mladinska komisija Planinske zveze Slovenije in Gorska reševalna služba Slovenije

Uredil: Borut Peršolja

Ljubljana, avgust 2001


Komentarji

Oddaj svoj komentar >>
Prikaži vse komentarje (0)
© PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE, 2024
SOCIALNA OMREŽJA
Če ti je vsebina všeč, jo objavi na Twitterju in/ali FaceBook-u.
IZBERI
Mala šola planinstva
Napotki za obiskovalce gora - Varneje v gore poleti
Kako varneje v gore poleti?
Kako varneje v gore pozimi?
Priporočila za varnejše pohodništvo in planinarjenje
Priporočila za varnost na zelo zahtevnih planinskih poteh
Priporočila za varnost na visokogorskih turah
Priporočila za turno kolesarstvo
Priporočila za športno plezanje
Priporočila za varnejše športno plezanje v dvoranah
Priporočila za varno balvaniranje na umetnih stenah
Priporočila za varnejše turno smučanje
Zdravi v gore
Klopi - zaščita in preventiva pred okužbami
 
Planinska zveza Slovenije
Ob železnici 30a, p. p. 214
SI-1001 Ljubljana

+ 386 (0)1 43 45 680
info@pzs.si
Aktualno
Novice
Dogodki, aktivnosti
Zadnje v forumu
Zadnji komentarji
Članarina
Spletna včlanitev
Prednosti članstva
Vrste članstva in cenik
Prijava nezgode
Planinstvo
Planinske koče
Planinske poti
Komisije in odbori
Planinska društva
Planinska kultura
Planinski vestnik
Slovenski planinski muzej
Planinska založba
Življenje pod Triglavom
Podpiram planinstvo
Dohodnina
SMS donacije
Sklad Okrešelj
Naši partnerji
O PZS
Osebna izkaznica
Kontakti / kje smo
Vodstvo
Strokovna služba
Prijava | Registracija | Piškotki (cookies) Splošni pogoji delovanja O avtorjih